Nebesa - Iz dnevnika svete Favstine Kowalske, knjige Magdalena Gornik in pričevanja medjugorske vidkinje

592  V Jezusovem Srcu sem spoznala, da so v samih nebesih še nebesa za izbrane, kamor nimajo vstopa vse, ampak le izbrane duše. Nepojmljiva sreča, v katero bo potopljena duša. O moj Bog, veš da tega nikakor ne morem opisati do najmanjše podrobnosti. (56) Duše so prevzete z njegovim božanstvom, prehajajo od svetlobe do svetlobe; nespremenljiva svetloba, a nikoli enolična, vedno nova in nikoli niti malo spremenljiva. O presveta Trojica, daj se duši spoznati. .

594  Nekega večera je prišla k meni ena od umrlih sester, ki je bila že prej večkrat pri meni. Prvič sem jo videla v zelo trpečem stanju, potem se je trpljenje postopoma zmanjševalo, ta večer pa je žarela od sreče in mi povedala, da je že v nebesih. Povedala mi je, da je Bog (58) tej hiši poslal trpljenje zato, ker se je mati vrhovna prednica predala dvomom in nekako ni hotela prav verjeti, kar sem povedala o tej osebi. V znamenje, da je ona šele zdaj v nebesih, bo Gospod Bog blagoslovil to hišo. Potem se mi je približala, me prisrčno objela in rekla: »Že moram oditi.«  Spoznala sem, kako tesno so drugo z drugim povezana tri obdobja v življenju duš: zemlja, vice, nebesa. .

748  2. novembra [1936]. Zvečer po večernicah sem odšla na pokopališče.  Nekaj časa sem molila; tedaj sem zagledala eno od naših sester, ki mi je rekla: »V kapeli smo.«  Razumela sem, da moram oditi v kapelo in tam moliti za prejem odpustkov. Naslednji dan sem med sveto mašo videla, kako so se z oltarja k nebu dvignili trije beli golobi; razumela sem, da niso v nebesa šle samo te tri duše, ki sem jih videla, ampak mnoge druge, ki sploh niso umrle v naši ustanovi. O kako dober in usmiljen je Gospod. .

990  Ljubezen, ljubezen in še enkrat ljubezen do Boga – nič večjega ni, ne v nebesih ne na zemlji. Največja veličina je – ljubiti Boga, resnična veličina je v božji ljubezni, prava modrost je - ljubiti Boga. Vse, kar je velikega in lepega, je v Bogu; zunaj Boga ni lepote in ne veličine. O modrijani in veliki misleci tega sveta – spoznajte, da je resnica in veličina v ljubezni do Boga. O kako zelo se čudim nekaterim ljudem, ki govorijo, da ni večnosti, in tako sami sebe varajo.  .

1184  Iz preteklosti. Zvečer sem zagledala križanega Gospoda Jezusa. Iz rok, iz nog in iz strani je tekla najsvetejša kri. Čez nekaj časa mi je Jezus rekel: Vse to je za zveličanje duš. Premisli, moja hči, kaj delaš za njihovo odrešenje.

Odgovorila sem: »Jezus, ko gledam na tvoje trpljenje, jaz pravzaprav nič ne delam za rešitev duš.« - In Gospod mi je povedal: Vedi, moja hči, da tvoje vsakdanje tiho mučeništvo v popolni predanosti moji volji veliko duš vodi v nebesa. Ko se ti zdi, da trpljenje presega tvoje moči, poglej v moje rane (51) in dvignila se boš nad zaničevanje in sodbe ljudi. Premišljevanje mojega trpljenja ti bo pomagalo, da se dvigneš nad vse. Spoznala sem veliko reči, ki jih prej nisem mogla razumeti.

1592  (2) 10. 2. 1938.  Med meditacijo mi je Gospod dal spoznati veselje nebes in svetnikov, ki se veselijo našega prihoda. Boga ljubijo kot edini predmet svoje ljubezni, a tudi nas nežno in prisrčno ljubijo. Na vse se zliva to veselje z božjega obličja, ker gledamo Boga iz obličja v obličje. To obličje je tako milo, da duša pada v nov zanos.

1604  Ko sem med češčenjem večkrat zmolila Sveti Bog, me je objela živa božja navzočnost in v duhu sem bila pritegnjena pred božje veličastvo. Videla sem, kako angeli in svetniki častijo Gospoda. Božja slava je tako velika, da je ne upam opisati, ker tega ne zmorem, poleg tega pa bi ljudje mislili, da je to, kar bi zapisala, vse. (8)

• Sveti Pavel, zdaj te razumem, zakaj nisi hotel opisati nebes;  
• rekel si samo to, da oko ni videlo in uho ni slišalo niti človeško srce doumelo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.  Tako se vse, kar je izšlo od Boga, tudi k njemu vrača in mu daje popolno hvalo. Toda zdaj, ko sem se ozrla na svoje poveličevanje Boga - o kako je ubogo! Je le borna kapljica v primeri s to popolno nebeško slavo. O kako si dober, Bog, da sprejemaš tudi moje poveličevanje in ljubeznivo k meni obračaš svoje obličje ter mi daješ razumeti, da ti je naša molitev prijetna.  Nebesa.

1677  Ko se mi je nekoč vzbudil dvom, malo pred svetim obhajilom, (56) se je hipoma spet pojavil seraf z Gospodom Jezusom. Vprašala sem Gospoda Jezusa, a ker od njega nisem dobila odgovora, sem vprašala še serafa: »Ali me ne bi spovedal?«  - Odgovoril mi je: »Noben duh v nebesih nima te oblasti.«  V tem trenutku je sveta hostija že bila na mojih ustnicah.

1684  + Pogosto se družim z dušami umirajočih, za katere moledujem božjega usmiljenja. O kako velika je božja dobrota, večja kot mi lahko spoznamo. So trenutki in skrivnosti božjega usmiljenja, nad katerimi strmijo nebesa. Naše sodbe o dušah naj umolknejo, ker je z njimi prečudovito božje usmiljenje.

1722  Zaslišala sem besede: Ko bi ne zadrževala mojih rok, bi na zemljo poslal veliko kazni; moja hči, tvoj pogled razorožuje mojo jezo. Čeprav tvoja usta molčijo, me tako močno kličeš, da se zganejo vsa nebesa. Ne morem se umakniti pred tvojo prošnjo, ker me ne iščeš zunaj sebe, marveč v svojem srcu.

1745  + Neskončna božja dobrota nam pošlje svojega edinorojenega Sina.

O, Bog, ti človeka po padcu nisi uničil, ampak si mu v svojem usmiljenju odpustil, po božje odpustil, to pomeni, da mu nisi le odpustil krivde, ampak si ga obdaroval z vsakršnimi milostmi.

Usmiljenje te je nagnilo, da si sam blagovolil priti k nam in si nas dvignil iz naše bede. Bog se spusti na zemljo, Gospod nad gospodi, Nesmrtni se poniža. A kam se spustiš, Gospod, ali v Salomonovo svetišče? Ali naročaš zgraditi sebi nov hram, kamor nameravaš priti?

O Gospod, kakšen hram ti bomo pripravili, (105) kajti vsa zemlja je tvoje podnožje. Sam si  pripraviš hram - sveto Devico. Njena brezmadežna notranjost je tvoje bivališče in zgodi se nepojmljivi čudež tvojega usmiljenja, o Gospod. Beseda je postala človek – Bog prebiva med nami, božja Beseda – učlovečeno usmiljenje.

Po svojem ponižanju si nas povzdignil do svojega božanstva; to je obilnost tvoje ljubezni, to so globine tvojega usmiljenja. Nebesa se čudijo temu obilju tvoje ljubezni. Zdaj se nihče ne boji tebi se približati. Ti si Bog usmiljenja, bedi izkazuješ usmiljenje. Naš Bog si, mi tvoje ljudstvo. Naš Oče si, mi pa tvoji otroci po milosti; naj bo slavljeno tvoje usmiljenje, ker si blagovolil priti k nam.

1787  Ko sem se srečala z Gospodom, sem mu rekla: (135) »Varaš me, Jezus, kažeš mi odprta vrata nebes in me spet puščaš na zemlji.« - Gospod pa mi je rekel: Ko boš v nebesih zagledala svoje sedanje dneve, se boš razveselila in hotela bi jih videti kar največ. Ne čudim se ti, moja hči, da zdaj tega ne moreš razumeti, kajti tvoje srce je prepolno bolečine in hrepenenja po meni. Ugaja mi tvoja budnost, naj ti zadošča moja beseda – ne več dolgo. Nebesa.

Videnje nebes - Magdalena Gornik,
Iz knjige Magdalena Gornik, avtorice Martine Kraljič

Magdaleni je bilo pogosto dano videti nebesa. Kot smo omenili že v življenjepisu, jo je nebeška Mati kmalu po začetku zamaknjenj peljala v nebesa in ji tam pokazala mesto, ki je bilo pripravljeno zanjo. S tem ji je bila razodeta življenjska pot, polna trpljenja in odgovornosti za poslanstvo, ki ji ga je namenil Gospod.

Ko se je Magdalena zamaknila, ni kar takoj videla nebes. Najprej je bila postavljena na razpotje, kjer se je morala odločiti, ali sprejme trpljenje ali ne. Ko je sprejela kriz in ga tudi nesla po trnjevi poti, je po včasih zelo hudem duhovnem in telesnem trpljenju prispela do ozkih nebeških vrat. Iz ponižnosti je padla na kolena in se stela za nevredno, da je lahko bila tam. Sele na Božje povabilo se je dvignila in vstopila.

Magdalena imenuje nebesa kraj, poln veselja in nebeške sreče, zaradi Boga, ki tam kraljuje. Večkrat je vzdihovala: »O, neizrečena lepota! O, kaka svetloba! O, kak veselja poln kraj! Moj Bog!

Kako dober si vendar, da me pustiš v svoje veličastvo. O, ljubezen!« Gospod in njegova Mati sta bila obdana z angeli in neštetimi svetimi dušami. Nekatere duše so bile bližje Gospodu, druge so bile malo bolj oddaljene od njega. Toda iz prsi vsake od njih je sel svetel plamen v Jezusove prsi in iz Jezusovih prsi v njihove.

Velikost in lepota teh plamenov sta bili po meri zasluzenja vsake od njih. Veselile so se v Gospodu. Velika je bila njihova lepota. Njihovi pogledi so bili vedno obrnjeni v Gospoda. Jezus je bil do njih nadvse prijazen in ljubezniv. Duše so bile nekako prosojne, oblečene v bela oblačila, z vencem na glavah, z rožami v rokah.  Nebesa.

Slavile so Boga. Magdalena se je v nebesih vedno veselila. Mera veselja, ki ga je uživala v nebesih, se je ravnala po meri trpljenja, ki ga je vsakokrat pred vstopom v nebesa prestala za Gospoda. Trpljenja tu ni bilo. Čas ji je zelo hitro mineval. V nebesih je premišljevala o veličini Božje ljubezni.

Vsem tistim, ki menijo, da se za nebesa ne splača truditi in da jim bo tam dolgčas, veljajo Magdalenine besede: »Nobeden ni v stanju spoznati Gospodove mogočnosti. Jezusa in Marije se ne boste nikoli nasitili.« Nebesa.

Pogosto ji je Gospod v nebesih podelil mistično obhajilo. Ko ji je bilo naročeno, da se mora vrniti na zemljo, so ljudje poslušali njeno slovo: »Srečno. Daj nam svojo milost   Nerada grem od vas, vendar grem, ker je, Gospod, takšna tvoja volja. O, da bi bili mi vsi tvoji, o Jezus! Odpusti nam, ker ne vemo, kaj delamo.

Pošlji nam, grešnikom, svojega Svetega Duha. Svetniki božji! Prosite za nas, da bomo tudi mi enkrat sem prišli in uživali to nebeško svetlobo, ki jo vi že uživate. Imejte nas vse za svoje brate in sestre in bodite naši priprošnjiki pri Jezusu Kristusu, čigar mogočnost je  brezmejna.

Ljubi kristjani! Zdihujte k Bogu, ki ima do vas še gorečo ljubezen, zdihujte tudi k Materi Božji, ki vas ravno tako goreče ljubi. Ja, prav je, da vzdihujete in prosite, zakaj pričel je žalosten čas. Gorje nam vsem, če nas bo Bog udaril s to strašno šibo, to je, če nam bo vero odvzel.« Nekoč: je Dominiku Janežu rekla: »Ko bi vi videli, kako lepe so čiste duše, bi vedno o tem pridigali. Tam pojejo tisto pesem, ki je drugi res ne morejo peti.«

Iz Pričevanja međugorske vidkinje Vicke Ivanković o nebesih

Z Jakovom sva bila pri njem doma. Prišla je Marija in rekla: "Zdaj bosta šla z mano, da vidita nebesa, pekel in vice."

Tedaj je Jakov rekel: "Draga Gospa, ti kljub vsemu popelji Vicko; ona ima več bratov in sester, jaz sem sam", ker je mislil, da bomo odšli in se ne bomo več vrnili.

Tudi jaz sem v tistem trenutku mislila :"O Bog, koliko dni bomo potrebovali, koliko ur, ali bomo šli proti nebu ali proti zemlji." In v nekem trenutku je Marija mene prijela za desno roko in Jakova za levo in naju odvedla.

Strop se je odprl samo tako na široko, da smo se lahko vzdignili skozi. Nismo uspeli niti treniti z očesom, že smo bili v nebesih; en veliki brezkončni prostor - svetloba, ki tu na zemlji sploh ne obstaja in videla sva ljudi oblečene v sive, roza in rumene obleke.

Hodijo, molijo, pojejo, nad njimi krožijo mali angeli. In Marija je rekla: "Vidita, kako presrečne so osebe, ki se nahajajo tu v nebesih. Tu je radost, ki se z besedami ne da opisati in tu na zemlji ne obstaja.