Stigme
Večkrat se sliši to ali ono o stigmah.
Kaj so pravzaprav stigme

2. Vladimir Truhlar je v Leksikonu duhovnosti zapisal:

• “»Stigme« označujejo reprodukcijo, obnovitev Kristusovega trpljenja, kakor ga pripoveduje evangelij (pet ran, sledi bičanja, trnjeve krone…) na človekovem telesu.”(V. Truhlar, Leksikon duhovnosti, Celje 1974, 591)  

Poznamo zunanje ali vidne in notranje ali nevidne stigme.

• Zunanje so stigme v pravem pomenu besede,
• Zunanje je imel sv. Frančišek Asiški. Te rane ali brazgotine so podobne ranam, ki jih je prejel Kristus med svojim trpljenjem, zlasti med križanjem.
• Nastanejo v človekovem telesu spontano, zlasti na obeh dlaneh in stopalih in na strani, včasih tudi na glavi (trnjeva krona), ramenih (nošenje križa) in na hrbtu (sledi bičanja). Stigme lahko dobijo obliko izrastkov.
• Stigmatizirana oseba občuti na mestih stigem hude bolečine, in sicer tudi takrat, ko rane ne krvavijo, ko so le brazgotine.
• Te bolečine nujno spadajo k vidnim stigmam in so pri pristnih stigmah udeleženost pri Kristusovem trpljenju. Prejemnika upodabljajo po križanem Kristusu.
• Notranje pa le v nepravem pomenu.
• Pri notranjih ali stigmah v nepravem pomenu besede občuti človek na mestih, kjer so običajno stigme, le posebne bolečine. Takšne stigme je imela sveta Katarina Sienska.

Kdaj so stigme pristne in kako se razlikujejo od nepristnih

1. Ko se človek sreča z nenavadnimi pojavi, h kakršnim spadajo tudi stigme, se vpraša, ali gre morda za prevaro ali samoprevaro, za naravni psihogeni pojav ali za mimonaravni pojav, čudež.

Redko se zgodi, da bi hotel kak človek zavestno z umišljenimi stigmami varati ljudi. Vendar so bili v zgodovini tudi takšni primeri. Bolj številne so samoprevare,

• zlasti pri histeričnih in
• živčno prizadetih ljudeh.
• V takem človeku se prepletata zavestno in podzavestno dogajanje.

Ali gre za stigme kot rane in kakšne so te rane, preišče zdravnik.

• Ne more pa zdravnik kot zdravnik presoditi, ali gre za posledico Božjega posega.
• To je stvar teologov in škofa.
• Znanstveniki posameznih področij raziskujejo, kaj more storiti narava.
• Zato lahko izjavijo, česa narava ne zmore, kaj ni mogoče naravno razložiti.

Dejstvo stigem pri nekaterih ljudeh je tako zgodovinsko izpričano, da tudi neverni resni znanstveniki pojava ne zanikajo, le razlagajo ga kot zgolj naravni pojav.

2. Pristne stigme se razlikujejo od navadnih ran in nepristnih stigem po tem,

• da nastanejo nenadoma,
• da so redno globoke rane simetrične oblike,
• da jih ni mogoče samovoljno proizvesti, kjer bi kdo hotel in kadar bi hotel,
• da so trajne,
• se ne gnojijo in ne vnamejo,
• da so večkrat dolgo odprte,
• da občasno krvavijo, včasih prav močno, in
• da jih tudi z zdravniškimi in drugimi posegi ni mogoče odpraviti. (Prim. O. Schmucki, Stigmatisation, v: LThK 29, 1081.)

Pristne stigme se bistveno razlikujejo od navadnih ran, kakor poudarja R. Garrigou-Lagrange.(R. Garrigou–Lagrange, Les trois ages II, 778.)

3. Pri presojanju pristnosti se je treba ravnati po pravilih za razločevanje duhov. Glavni kriterij je v tem,

• ali nastajajo stigme v pristnem zamaknjenju ali
• nasprotno v nekakšnem transu z morebitno razcepljenostjo zavesti.

Cerkev je v presoji, ali gre za pristne stigme, zelo previdna. Ko je šlo za razglasitev heroičnih kreposti stigmatiziranke svete Geme Galgani, se je vodstvo Cerkve v odloku z dne 29. novembra 1931 omejilo od izjave glede pristnosti pojavov, kot so videnja in stigme:

“Ta odlok pa – kakor tudi drugikrat – ne izreka nobene sodbe o nadnaravnih karizmah Božje služabnice”.(AAS 24 (1932) 57. Tu je treba pripomniti, da apostolski sedež običajno teh pojavov ne presoja, ampak to prepušča krajevnemu škofu. Gre za dve različni stvari: osebna svetost Geme Galgani in njeni karizmatični darovi.)

4. Za pravilno presojanje stigem je potrebno poznavanje psihopatologije, parapsihologije in mistične teologije.

• Včasih ji spremljajo parapsihološki, lahko tudi psihopatski pojavi.
• Treba je gledati na prejemnika,
• na njegovo psihično zdravje,
• ponižnost,
• pokorščino,
• ljubezen,
• na verski pomen pojava, ki hoče človeka upodobiti po Križanem,
• na različne okoliščine in sadove, ki jih stigme prinašajo prejemniku in drugim.

Dobro znamenje pristnosti je prejemnikovo iskreno prizadevanje za svetost brez hlastanja za izrednostmi.

• Zlasti je pomembno, ali so stigme povezane z zelo bolečim in hkrati blaženim duhovnim ranjenjem srca.
• Sveta Terezija Avilska o kakršnem govori v Notranjem gradu (6,2), in je znamenje Božjega delovanja.

5. Razlikujemo stigme, ki segajo globoko v meso, od tistih, ki so le površinske.

Za čudežne moremo imeti le tiste izredne pojave, ki jih ni mogoče naravno razložiti.

Po svetemu Tomažu Akvinskem razlikujemo dve vrsti čudežev:

• nadnaravne in
• V prvo vrsto spadajo pojavi, ki jih naravne sile ne morejo povzročiti. Tak primer nadnaravnega čudeža je oživitev mrtvega človeka.
• mimonaravne.
• V drugo vrsto spadajo tisti pojavi, ki jih narava more povzročiti, a ne na tak način, npr. ne v trenutku.
• Primer mimonaravnega čudeža je nenadna zacelitev organske poškodbe.
• Prave stigme spadajo po gledanju klasične teologije k mimonaravnim pojavom, čudežnim glede načina, kako se pojavijo.

Kako nastanejo pristne stigme? Ali bi lahko nastale na naraven način med globokim doživljanjem Kristusovega trpljenja?

1. Nekateri teologi govorijo o pristnih stigmah kot o karizmatičnih stigmah. Razlika med bolezenskimi (in drugimi naravnimi) ter karizmatičnimi stigmami je predvsem v vzroku nastanka in v odnosu do skrivnosti odrešenja.

Upoštevati pa je treba tudi vse tiste že naglašene značilnosti, ki karizmatične stigme razlikujejo od navadnih ran.

Pravi stigmatiki so globoko povezani s Kristusovimi telesnimi in duševnimi bolečinami.

Prejem Kristusovih ran je posebna oblika karizmatične milosti, poseben Božji dar, na višji stopnji svetosti in ljubezni do Križanega. Tega ni bilo pri psihičnih bolnikih, pri katerih so s hipnotiziranjem dosegli krvavenje.

Zgodovinski primeri kažejo, da so prejemniki dobili stigme med zamaknjenjem, večkrat med videnjem trpečega Gospoda.

Zamaknjenja in različno trpljenje, telesno in duševno, se večkrat pojavljajo že pred nastankom stigem.

Stigme nastopajo večinoma pri osebah, ki imajo videnja, parapsihološke sposobnosti, se ne hranijo in malo spijo.

2. Že sveti Frančišek Saleški si je v Razpravi o Božji ljubezni zastavljavljal vprašanje, ali bi izrazita nadnaravna ljubezen do križanega Kristusa lahko povzročila rane, kakršne je imel sveti Frančišek Asiški.

Pravi, da tega ne bi mogla. Ljubezen je svetemu Frančišku vtisnila v dušo le notranje rane. Zunanje rane je s posebnimi sijajnimi prameni svetniku vtisnil goreči seraf.

Tako Kristus sam po svetlih pramenih vtisne na določene dele telesa rane, katerih smisel je, da prejemnika upodobijo po Kristusovem trpljenju. Dane so mu kot znamenje in spomin tega trpljenja (I,6,15).

3. Večina stigmatizirancev je prejela stigme brez vsake avtosugestije ali sugestije od zunaj, ne da bi jih pričakovali ali si jih želeli.

Imamo primere stigem, ki so nastale brez živega predstavljanja Kristusovega trpljenja. Številni stigmatiziranci so celo prosili Kristusa, da bi jim odvzel vidne rane, a večinoma niso bili uslišani.

Stigme niso naravna posledica živega predstavljanja in doživljanja Kristusovega trpljenja
ter goreče želje po prejemu njegovih ran.

Gotovo je, da vse to samo zase ne zadostuje za nastanek stigem. Kristus podeli stigme, komur hoče, kadar hoče in kakor hoče. To je izredna milost, ki ne spada k redni poti svetosti.

Tudi niso vsi stigmatiziranci pred nastankom stigem občutili na mestu stigem posebnih bolečin niti niso razmišljali o stigmah.

Rane so prejeli od zunaj. V videnju so gledali svetle pramene, ki so se spuščali na mesta nastalih ran, in so ponazarjali Božje delovanje, s pomočjo katerega so rane nastale. Tako razlaga nastanek stigem teolog Garrigou-Lagrange.(R. Garrigou–Lagrange, Les trois ages II, 784.)  

4. Prvi zanesljivi primer pristnih stigem in prvi svetnik s stigmami je sveti Frančišek Asiški, ki je dobil stigme v svojem dvainštiridesetem letu, dve leti pred smrtjo, 14. septembra 1224, ko je na gori Alverni v zamaknjenju gledal križanega serafa, v katerem je spoznal Kristusa.

• Dobil je rane na rokah, na nogah in na strani.
• Te boleče rane so občasno krvavele. Spretno jih je skrival pred javnostjo; zanje so vedeli le najožji sobratje.

Cerkev je večkrat izjavila, da so bile njegove rane pristne in mimonaravnega značaja.

V zgodovini naštevajo od 100 do 350 primerov stigem, med njimi pri okrog 50 moških. 80 prejemnikov stigem je bilo kanoniziranih, seveda ne zaradi stigem, ampak zaradi svetosti.

Vendar to dejstvo kaže na povezanost stigem s svetostjo.(Prim. O. Schmucki, Stigmatisation,1082.)  

Ali ne bi mogli nastanek stigem naravno razložiti

1. Mnogi to poskušajo. Tej razlagi rečejo medicinsko-verskopsihološka razlaga. Ker je treba razne nenavadne pojave, dokler je to po pameti mogoče, naravno razlagati, je to v redu.

Ni pa možno vseh pojavov stigem naravno razložiti. Gotovo ne pri svetemu Frančišku Asiškem in več drugih svetnikih.

• Klinično so dokazovali, da morejo nekakšne stigme nastati tudi po sugestiji drugega, npr. zdravnika, s pomočjo hipnotiziranja, prav tako po avtosugestiji samega prejemnika.

Vendar se te krvavitve in hipnotično-histerične rane bistveno razlikujejo od pristnih stigem.

2. Po medicinsko-verskopsihološki razlagi stigme obravnavajo kakor podobne klinične pojave, ki seveda niso prave stigme.

Po tej razlagi naj bi šlo pri stigmah za posebne kožne in podkožne krvavitve duševnega izvora iz nepoškodovanih žil in žilic na podlagi splošne nevrovegetativne dispozicije.

• Ljudje z nevropatično konstitucijo (nevropatija = bolezen perifernega živčevja), s histeriji podobnim kompleksom,
• s povečano dovzetnostjo za sugestijo in s povečano prepustnostjo kože,
• z živo domišljijo in čustvi,
• z močnim doživljanjem Kristusovega trpljenja,
• prenesejo predstave o Križanem in njegovih ranah na svoje telo. Pri razlagi, kako se to dogaja, so mnenja zelo različna.(Prim. O Schmucki, Stigmatisation, 1081)

Tudi če bi zdravniška znanost kdaj dokazala, da zanjo po zunanjem videzu ni razlike med bolezenskimi stigmami in stigmami, ki jih ima Cerkev za pristne, velja: Pristne stigme morajo imeti vsaj ti dve značilnosti: Božji izvor in upodobitev po Kristusovem trpljenju.

Katere stigme so nepristne

1. Krvavitve in zgolj površinske manjše rane, ki so nekoliko podobne stigmam,

• lahko nastanejo pri histeričnih bolnikih,
• pa tudi pri zelo občutljivih in strastno zavzetih osebah.
• Posebno vlogo pri tem imajo lahko naravne dispozicije ali posebne vaje,
• s pomočjo katerih dobi človek moč,
• da vpliva na vegetativni živčni sistem.
• Tak človek more s pomočjo volje tako obvladati vazomotorične in žlezne živce,
• da morejo ti na katerem koli mestu povzročiti hoteno krvavitev skozi kožo in sluznico in jo zopet zadržati. Tako morejo nastati krvavi pot, krvave solze in stigme.

Nekateri mislijo, da bi stigme v posebnih primerih mogel povzročiti hudobni duh.

2. V posebnih psihopatoloških primerih so pri nekaterih pacientih opazili nastajanje stigmam podobnih ran.

Večinoma gre za histerične primere, ki ne nastopajo le pri ženskah (čeprav pri njih v večjem številu), ampak tudi pri moških.

Vendar te rane niso nikoli enake stigmam svetega Frančiška ali nekaterih drugih velikih mistikov. Na nastanek lažnih stigem lahko vpliva tudi zgled svetega Frančiška, želja, da bi mu postali podobni, ali da bi postali podobni Kristusu.

Gre za “kompleks križanja”, za nekakšno pobožno obsedenost. Pri zelo občutljivih osebah tisto, kar na znotraj zelo močno doživljajo, odmeva tudi v telesu.

3. Globoko religiozne osebe, ki zelo veliko trpijo, se lahko identificirajo s Kristusovim trpljenjem. To vpliva, da dobijo tudi stigmam podobne rane, zlasti če gre za psihonevrotične osebe.

Lažne stigme, ki jih imajo histerične osebe, so različno velike, z ozirom na dovzetnost bolnika. Značilno je, da v večini primerov pride le do globlje pordečitve kože ali do tvorb, ki so podobne krvnemu mehurju.

Raziskave kažejo, da pred lažnimi stigmami večinoma nastopajo živčne motnje. Mnoge ženske z lažnimi stigmami so bile sicer globoko religiozne, a hkrati histerične.

Pri histeričnih osebah določene podobe v duševnosti pacientov povzročajo funkcionalne motnje in morejo voditi do bolezenskih sprememb, kar se na zunaj javlja v obliki krvavitve.

V takih primerih gre večinoma za lažne mistike, za ljudi, ki iščejo “mističnih” doživetij, v resnici pa so le histeriki in nevrotiki.

4. Fizične stigmatizacije je treba presojati v povezavi z duševnostjo človeka in z duhovnimi sadovi. Pogosto je pravilna presoja možna šele po smrti.

Učeni kardinal Lambertini, poznejši papež Benedikt XIV., v svojem delu o beatifikaciji in kanonizaciji, pravi, da more domišljija povzročiti ekstaze, krvavi pot in krvavo solzenje, morda tudi stigme. Ne more pa povzročiti takih stigem, kakršne je prejel sveti. Frančišek.(  Prim. O. Schmucki, Stigmatisation, 1081s.; A. Ušeničnik, O stigmatizaciji, v: IS IV, 1940, 290–303; Z. Aradi, Wunder, Visionen und Magie, Salzburg 1959, 130–148; V. Truhlar, Stigme, v: Leksikon duhovnosti, 591. Poulain (Des grâces, 182s) navaja, da dr. Imbert v svoji knjigi La stigmatisation obravnava 321 primerov stigem, med katerimi je 41 moških, 62 svetnikov in blaženih obeh spolov; 29 stigmatiziranih je iz 19. stoletja; v več primerih gre za lažne stigme, s pomočjo katerih so se hoteli nekateri ljudje uveljaviti z lažno svetostjo. [tetje je odvisno od merila, po katerem presojamo pristne stigme.)