Videnja - Prepoznavanje pristnosti Marijinih sporočil
Določbe in postopek vodstva Cerkve

Najprej gre za globalno presojo dogodkov. Če ni ničesar, kar bi nasprotovalo veri in nravnosti in če domnevna prikazovanja prinašajo dobre sadove, more krajevni škof uradno dovoliti češčenje, ne da bi se s tem izrekel glede pristnosti prikazovanj. To bo prišlo na vrsto kdaj pozneje ali pa nikoli.

V omenjenem odloku o presojanju pristnosti domnevnih prikazovanj in posebnih razodetij je rečeno, da more posredovati tudi apostolski sedež, če se nanj obrne krajevni ordinarij ali iz utemeljenih razlogov “usposobljena skupina vernikov” ali pa se v pomembnejših zadevah apostolski sedež sam tako odloči.  Videnja.

Če domnevna Marijina prikazovanja, sporočila in naročila ne vsebujejo nič veri in krščanski nravnosti nasprotnega in romanja prinašajo dobre sadove, vodstvo Cerkve romanja večkrat tiho dopusti, ne da bi se izreklo o nadnaravnosti domnevnih prikazovanj

V negotovosti je pametno pustiti vprašanje odprto, da le ne nastaja pastoralna škoda. V sporočilih ni najvažnejše teoretično vprašanje, ali gre za “naravno” ali “nadnaravno”, ampak za to, da bi živeli v skladu z evangelijem. Če nam videnja in razodetja pri tem pomagajo, so dosegla svoj cilj, čeprav ni mogoče z gotovostjo trditi, ali gre za ”naravni” ali “nadnaravni” pojav. Videnja.

Odločitev vodstva Cerkve je potrebna, kadar gre pri domnevnih razodetjih za posredovanje resnic in dejstev, ki zadevajo vero in nravno življenje Cerkve v danem trenutku.

Cerkev se približno pri vsakem devetem ali desetem med ljudmi dobro znanem primeru uradno izjasni glede pristnosti oziroma nepristnosti prikazovanja.

• Pozitivna izjava vodstva Cerkve glede nadnaravnosti kakega dogodka se v latinščini glasi: “Constat de supernaturalitate” (nadnaravnost je dognana). Videnja.

• Vodstvo Cerkve uporablja tudi izraz “Non constat de supernaturalitate” (nadnaravnost ni dognana). Ta sodba ni popolnoma negativna in ni dokončna ter pomeni, da trenutno še ni mogoče izreči pozitivne sodbe, ker je zanjo premalo razlogov, morda bo to možno kdaj pozneje.

• Lahko pa gre za popolnoma odklonilno stališče, ki ga vodstvo Cerkve običajno izraža z besedami: “Constat de non supernaturalitate” (dognano je, da ne gre za nadnaravnost).

Postopek presojanja komisije

Pri ugotavljanju nadnaravnosti kakega pojava uporabljamo izključevalno metodo. Šele ko izključimo možnost naravne razlage in vplivanja hudobnega duha, sklepamo na nadnaravnost. Dokler je možno pojave z razumno verjetnostjo naravno razlagati, jih ne moremo imeti za nadnaravne.

Navezani smo na presojanje razlogov za in zoper pristnost razodetja. To presojanje pogosto vodi le do manjše ali večje verjetnosti na osnovi raznih znamenj pristnosti.

Za ugotovitev, da razodetje prihaja od hudiča, večkrat zadostuje eno samo znamenje, da je le dovolj jasno. Da pokažemo, da razodetje prihaja od Boga, je treba čim več jasnih znamenj. Nobeno znamenje, vzeto samo zase, razen čudeža, ne zadostuje. Videnja.

Če ni mogoče priti do moralne gotovosti, zadostuje za sodbo o pristnosti videnja velika verjetnost, da gre za nadnaravno dejanje. Čim jasnejša so znamenja pristnosti in čim več jih je, tem večjo verjetnost in gotovost imamo glede Božjega izvora videnj in razodetij.

Najbolj zanesljiva kriterija za potrditev pristnosti videnja in razodetja sta čudež in izpolnjena prerokba.

• 1. Vsekakor je treba najprej ugotoviti, ali je videc nravno pošten. To izpričujejo nesebičnost, natančno izpolnjevanje dolžnosti, resnicoljubnost, zanesljivost in potrpežljivost pri nasprotovanjih.
• Moralno nesprejemljiva dejanja domnevnega vidca, če se pred videnjem ni spreobrnil, govore za nepristnost.
• Nemir, nečimrnost, težnja po uveljavljanju samega sebe, iskanje boljšega položaja v družbi, želja, da bi na račun videnj kaj pridobil zase in sploh pohlepnost po dobičku govorijo zoper pristnost.

• Izključena mora biti možnost varanja s strani vidca.
• Vzroki varanja so različni: bolestna, morda histerična narava; moralna sprevrženost; bolestna težnja po uveljavljanju samega sebe in iskanju svojih koristi; bolestna nagnjenost k laži in nepristnosti ipd.

Če se ugotovi, da “videc” nima niti osnovne resnicoljubnosti, je izključeno, da bi šlo za kak nadnaraven pojav.

• 2. Preveriti moramo, ali gre za pristno vernost in globoko duhovno življenje. Ni potrebno, da bi bil človek že svet. Videnja.
• Vendar če je imel pred prejemom domnevnih razodetij mnogo velikih napak, ali je celo pohujšljivo živel, a se ni spravil z Bogom, ni verjetno, da bi mu Bog dal kakšno razodetje, razen da ga spreobrne.

• Pri mističnih videnjih je treba paziti na to, ali ima prejemnik že milost združenja z Bogom.
• Pristna mistična videnja in posebna razodetja se včasih pojavijo, ko je človek blizu mističnemu zedinjenju z Bogom.
• Če pa na duhovnem področju in področju molitve še ni veliko napredoval, so ti pojavi zelo redki. Če tak človek trdi, da ima videnja in razodetja, je treba biti zelo previden.

Pomembne so zlasti tri kreposti:

• ponižnost,
• pokorščina in
• pogum.

Te tri kreposti so pozitivni kriterij pristnosti, če jih ima videc v višji meri.

Pravi videc je ponižen in poslušen Cerkvi, tudi ko ta raziskuje pristnost njegovih videnj in razodetij. Če se vidci glede svojih videnj niso pripravljeni podrediti sodbi Cerkve, Cerkev njihovih videnj nima za pristna. Videnja.

satan se še posebej boji te kreposti. Če ponižnost hodi pred videnjem, ga spremlja in mu sledi, je to eno od najmočnejših znamenj pristnosti.

Napuh je znamenje, da gre verjetno za hudičevo ali človeško (samo)prevaro.

• Razodeva se v preziru bližnjega,
• v nepokorščini do predstojnikov in duhovnih voditeljev,
• v trmi,
• v zavračanju potrebnih preiskav o pristnosti,
• v želji, da bi se njegova dozdevna videnja in razodetja čimbolj razvedela.

• Če vidci mislijo, da za dokaz pristnosti videnj in razodetij zadostuje njihovo osebno prepričanje, imamo opraviti z domišljavostjo. Podobno velja, če tistim, ki jim ne verjamejo, grozijo z Božjo kaznijo.

Pokorščina razodeva, da videc ne išče svojih interesov, svoje volje. Kaže se med in po razodetju, ponižnost ima svojo vlogo kot dispozicija že pred razodetjem. Brezpogojna pokorščina je odličen kriterij pristnosti. Videnja.

Škofje so razglasili marsikak pojav kot nepristen prav zaradi nepokorščine vidcev

Pogum je kriterij po prejemu razodetja. Videc je po videnju v nekem izrednem stanju, v nasprotju z rednim življenjem in mišljenjem. Vidce in preroke so vedno preganjali, včasih celo morili.

Ti trije kriteriji so v izročilu najbolj izpričani, čeprav večkrat navajajo še druge: posebno veselje, mir, ljubezen, svetost. Videnja.

Odnos vidca do videnj.

Želja po videnjih in razodetjih lahko zavaja človeka, da si jih umišlja. Močne želje burijo domišljijo. Na splošno je razodetje, ki uresničuje vidčeve želje, sumljivo. To velja še posebej tedaj, če je v ozadju človeška radovednost in ne želja po popolnosti.

Nepristna videnja so lahko izpolnitev človekovih globinskih teženj, ki nezavedno sprožijo privide. Kadar je v zraku veliko pričakovanj po razodetjih, je večja nevarnost za nepristne pojave.

Pozanimati se je treba, ali je tisti, ki ima videnja, dovolj samokritičen. Kdor misli, da je varen pred prevarami, je v veliki nevarnosti, da zapade vanje.

Preiskati je treba trdnost prepričanja o pristnosti videnj in razodetij. Videnja.

• Če je pri vidcu, potem ko se je prepričal o pristnosti pojavov, to prepričanje kljub nasprotovanjem trdno, je to dobro znamenje za pristnost.

Prejemnikove naravne sposobnosti so včasih izredne.

• Nekateri imajo naravne dispozicije za videnja in notranje govore. Videnja.
• Drugi so zelo dovzetni za parapsihološke pojave,
• kot so jasnovidnost (gledanje predmetov ali dogajanj, ki so krajevno ali časovno oddaljeni) in
• telepatija (prenos misli, predstav, občutkov, čustev, volje na daljavo brez posredovanja čutil).

Pri takih primerih ne moremo sklepati na nadnaravna dogajanja. Bog sicer lahko pri nadnaravnih videnjih uporabi tudi izredne naravne sposobnosti. Težava pa je pri razločevanju, kaj je še naravno in kaj nadnaravno.

Pomembne so tudi prejemnikove intelektualne sposobnosti,

njegova šolska izobrazba. Morda ima kakšne izredne intelektualne sposobnosti. Vprašati se moramo, ali bi bilo “razodetje” lahko sad njegovega razmišljanja?

Kaj je pred svojim videnjem videc o videnjih in razodetjih bral ali slišal, npr. o svetopisemskih videnjih, o videnjih v zgodovini Cerkve, pri svetnikih? Treba je primerjati njegova videnja s poročili o videnjih, s katerimi se je na tak ali drugačen način srečeval. Sorodnost je lahko znamenje odvisnosti, čeprav ne nujno v vsakem primeru. Videnja.

Vidčeva duševna uravnovešenost je zelo pomembna okoliščina.

• Preiskati je treba, ali je prejemnik razsoden,
• umirjen,
• stvaren,
• stanoviten,
• ali se da voditi razumu in ne zgolj trenutnim vtisom.
• Ali je nagnjen k pretiravanjem in potvarjanjem resnice,
• nenaravni pobožnosti in 
• fanatizmu?

Treba se je bati vidcev, ki imajo bujno domišljijo, so nestanovitni, živčni in preobčutljivi, nagnjeni k laži, čeprav se tega ne zavedajo. Vsi takšni primeri sodijo med negativne kriterije pristnosti. Videnja.

Neuravnovešene osebe z živo domišljijo in umevanjem lahko pridejo med navadno molitvijo do prepričanja, da dobivajo poseben notranji govor, jasne besede, ki jih posreduje neka oseba, npr. Devica Marija. V resnici gre le za močne misli. Drugič se jim pojavljajo posebne notranje slike, ki jih imajo za nadnaravna videnja.

Pri ugotavljanju zdravstvenega stanja imajo glavno besedo
zdravnik, psiholog in psihiater.

Ljudje, ki so duševno bolni, večkrat mislijo, da nekaj vidijo in slišijo.

• Psiholog in psihiater morata biti pozorna na pojave nevrotičnega egocentrizma in napačne zunanje pobožnosti.
• Namesto ponižnosti gre lahko za plahost,
• namesto čistosti za frigidnost,
• namesto zdrave pobožnosti za sentimentalnost.

Zdravnik in psihiater morata še posebej poznati stanje v zamaknjenju med samim videnjem, kakor naglaša Laurentin. Videnja.

Zamaknjenjem podobni pojavi večkrat nastopajo pri duševnih bolnikih, npr. pri histerikih. Vendar se pravo zamaknjenje s pristnim videnjem bistveno razlikuje od bolestnih pojavov.

EEG (elektroencefalogram, grafični prikaz električnih valov v možganih), kaže popolnoma drugačne rezultate v enem ali drugem primeru.

Na psihični ravni gre vsekakor za podobnost. Po vsebini pa gre za bistveno razliko, kajti privid ne posreduje objektivne resničnosti. Pristna videnja so zelo različna in jih nikakor ni mogoče uvrščati med bolezenske halucinacije. Videnja.

Temeljna razlika med halucinacijo in pristnim videnjem

• je v tem, da halucinacija ne pušča v osebnosti nobene pozitivne posledice, čeprav morda pri jemanju droge povzroča kratkotrajen užitek.
• Za pravo videnje pa je značilno, da zelo pozitivno vpliva na prejemnikovo osebnost.

Teolog na temelju zadostnih kriterijev tudi v primeru, da je na psihični ravni videnje podobno halucinaciji, lahko ugotovi, da je videnje nadnaravno.

Tu je razlika le v povzročitelju, ki je pri pristnem videnju Bog. On pa je absolutno duhovni vzrok, zato ga ni mogoče dokazati na psihološki način. Videnja.

Halucinacije se zlahka pojavijo pri shizofrenih in histeričnih naravah.

Pri histeriji se lahko privid razvije do najvišje stopnje. Pri tem prividu gre lahko izključno za pretvarjanje (simuliranje).

Kadarkoli gre za razločevanje, je potrebna temeljita diagnoza, ali gre za simptome histerije ali ne.

Treba je študirati celotno ravnanje človeka, ki ga obravnavamo. Če ima kaka oseba v trenutku prejemanja razodetja vsa znamenja histeričnosti, ne moremo izreči pozitivne sodbe o pristnosti, čeprav ni nemogoče, da gre tudi za Božje delovanje.

Pri shizofreniku gre za projekcijo lastne notranjosti v zunanji svet.

To projekcijo lahko doživlja kot halucinacijo, ki prihaja nanj iz zunanjega sveta. Pri preprosti shizofreniji, kjer gre samo za motnje mišljenja in čustvovanja, halucinacije ne nastopajo.

Zelo značilne pa so za posebno obliko shizofrenije, za parafrenijo, ne nastopajo pa pri paranoji.

Akademik dr. Anton Trstenjak piše o parafreniji: “Začenja se z manj očividnim hipohondrično nevrasteničnim predstadijem pri osebnostih, ki razodevajo tog značaj, ki se težko prilagajajo, so zato preobčutljive in si pomagajo z egodefenzivnimi mehanizmi…

Polagoma se (v tretjem stadiju) začno javljati slušne halucinacije: »glasovi« ji govorijo, sprva nerazločno, pozneje vedno razločneje, kar iz stene, kakor po zvočniku; sliši tudi trkanje, ki ji namiguje iste očitke” (o kakem prekršku, ki ga v resnici ni napravila). Videnja.

V četrtem stadiju veličinskih idej “glasovi” pravijo bolniku, da je “kralj”, “odrešenik”, “papež” itd.

V končnem šestem stadiju “bolnik izgubi vsak smisel za zunanji svet in stik z njim ter živi izključno v svojem halucinatoričnem, prividnem svetu”.

Možno je, da vpliva na nastanek lažnih videnj kolektivna histerija in psihoza.

Halucinacije lahko nastopijo tudi pri epileptični zamračenosti uma in pri možganskih boleznih.

Pri nekaterih večinoma intravertiranih ljudeh, ki so nagnjeni k akutnim psihotičnim stanjem, po raznih boleznih nastopajo večkrat vidne, slušne in tipne halucinacije. Videnja.

Takšne bolezni so:

• pljučnica,
• vnetje rebrne mrene,
• vnetje možganov,
• trebušni tifus,
• akutne motnje krvnega obtoka,
• motnje v snovni presnovi (npr. hiperglikemija),
• pooperacijsko zmedenostno stanje.

Bolezni na očeh večkrat povzročajo optične halucinacije.

Nekatere bolezni so v vsakem primeru ovira za priznanje pristnosti. Takšna je parkinsonova bolezen in možganske poškodbe, ki povzročajo slušne privide.

Halucinacije se pojavljajo tudi iz drugih vzrokov.

• Lahko so posledica dolgotrajnega in trdega asketskega prizadevanja, predvsem dolgotrajnih strogih postov in bedenj. Morejo nastati na podlagi posebnih meditacij in vaj.
• Doživljajo jih nekateri alkoholiki, ko vidijo npr. bele miši, pse ali krokodile in se pred njimi skušajo rešiti z begom.
• Halucinacije lahko nastopijo tudi pri visoki telesni temperaturi in pri zastrupitvah.
• Večkrat so posledica jemanja drog. Z njimi hočejo nekateri na lahek način brez trde askeze priti do zaželenih učinkov. Droge uporabljajo nekatere sekte celo pri liturgiji v želji po mističnih pojavih. Pri vseh, ki jemljejo droge, pa so posledice katastrofalne.
• Halucinacije se lahko pojavijo tudi pri velikih duševnih napetostih in pri velikem strahu.

Nepristna videnja ima lahko tudi človek, ki je na videz glede duševnega zdravja popolnoma normalen. Vladimir Truhlar ugotavlja, “da je to, kar vizionar zre in sliši, lahko tvorba njegovega lastnega duševnega sveta – projekcija zavestne ali podzavestne duševne vsebine navzven. Videnja.

To se lahko zgodi tudi pri osebi, ki drugače daje videz popolnega duševnega ravnotežja: kajti duševne motnje se lahko omeje na en sam sektor duševnega življenja, npr. na razmerje duše do Boga, na področje verskega doživljanja; v vseh drugih smereh je življenje take osebe lahko popolnoma normalno.” Videnja.

Za pristnost videnj ni potrebno, da je videc popolnoma zdrav.

Telesne bolezni običajno niso ovira za priznanje pristnosti videnja. Bolnik je še posebej upodobljen po trpečem Kristusu in deležen njegovega odrešenja.

Celo psihična bolezen ni nujno v vsakem primeru dokaz proti pristnosti razodetja, čeprav je treba biti pri psihičnih boleznih zelo previden.

Treba je raziskati, ali kakšna psihična bolezen v resnici vpliva kot vzrok na nastanek videnj. V tem primeru ne gre za pristnost.

Kako razločevati pristna videnja od prividov

Mnogo prividov je histerične narave. Če pride do izraza domišljija, imajo takšna videnja poseben čar in lepoto, ki daleč presega lepoto resničnega sveta.

Če gre samo za vidne privide brez besednega sporočila, je presojanje pristnosti zelo težko. Kdor ima vidne privide, lahko deluje povsem normalno.

Kadar gre pri histeričnih bolnikih za sporočila slušno-besedne narave, je razločevanje lažje.

Histerijo spremljajo razna bolezenska znamenja. Vedno je v ozadju psihična neuravnovešenost.

Strokovnjaki ugotavljajo, da je slušno-besedni privid znamenje, da je intelektualno-čutne sposobnosti prizadela bolezen. Videnja.

Slušno-besedni prividi so izraz bolnih misli in čustev bolj ali manj razklane osebnosti.

• Nastopajo tudi v deliriju.
• Razne možganske poškodbe morejo po trditvah zdravnikov povzročiti nenaden pojav besednih prividov.

Razkrinkanje hudobnega duha

Hudobnega duha je mogoče razkrinkati na podlagi okoliščin in sadov. Kar povzroči hudobni duh, končno vodi v zlo.

• On nikoli ne vodi k pravemu napredku v svetosti, čeprav daje tak videz.
• Z vsemi sredstvi hoče doseči slab cilj.
• Morda spodbuja k pretiranim telesnim pokoram, da bi spodkopal zdravje.
• Navaja k nepokorščini.
• Pri skrbi za čistost duše vodi do skrupljev,
• Pri skrbi za ponižnost vodi v lenobo in malodušnost.
• Kadar pa spodbuja gorečnost, je ta prenapeta.

V posebnih primerih Cerkev dovoljuje eksorcizem, to je izganjanje hudobnega duha s posebnim obredom. Če je izgnan hudič, se nehajo tudi njegovi vplivi na lažna razodetja.

• Vpliv hudobnega duha na videnje je možen v primeru, če gre za razodetje skritih stvari, ki jih ljudje ne morejo vedeti, a nimajo religiozne narave.
• Tudi sama religiozna vsebina še ne izključuje možnosti vpliva hudobnega duha.