Ozdravljenje in ostale milosti na Kureščku - Osebna pričevanja o prejetih milostih

 ,,Čudež“ je po opisu uglednega duhovnega teologa Truhlarja DJ, dogodek, ki moremo nanj zadeti znotraj našega življenja - okolja, ki si ga pa bistveno ne moremo razložiti z zakoni, lastnimi temu življenju okolju. /.../ V krščanstvu je čudež vedno povezan z zgodovino rešenja, je del procesa, v katerem Bog svobodno in ne-dolžno podarja samega sebe ljudem in svetu ..."

(Vladimir Truhlar: Leksikon duhovnosti, str. 99).

Kaj pravi o čudežih o. France Špelič?

Ozdravljenje

,,Obstaja zelo veliko čudežev, ki jih Bog s svojo milostjo in ljubeznijo povzroča v nas. Največji čudež je, ko se pri sv. maši spremeni kruh v Kristusovo telo in vino v Kristusovo kri.

To je največji čudež, ki ga običajno spregledamo in gremo mimo njega. So pa tudi drugi čudeži"

(Javorski, Benjamin: Botschaften der Königin des Friedens von Kurešček, str. 263).

Spregovoriti o čudežu pomeni spregovoriti o Bogu; spregovoriti o čudežnih dogodkih v zvezi s Kraljico miru na Kureščku in njenim vidcem Šmaverskim pomeni pričevati, da Bog s svojo očetovsko ljubeznijo dejavno misli na nas tudi v našem času, v naših krajih, v naših stiskah. Ozdravljenje.

Marija Kraljica miru je v svojih sporočilih s Kureščka večkrat opozorila, naj ne dokazujemo pristnosti njenih izjav, kajti ona sama da bo to dokazala.

,,Vsi, ki ste našli mir, spravo z Bogom in ljudmi, bodite žive priče o srečevanjih z menoj in o mojem resničnem delovanju. /.../ Le duhovno slabovidni in slepi ne vidijo, kako Bog deluje po meni. Ne menite se za poniževalne pripombe. Vedno več bo živih prič, da sem jaz tukaj, da delim mir in ozdravljam bolne duše. To je milostni kraj miru in sprave z Bogom in ljudmi" (sporočilo 65).

Čudeži na priprošnjo Marije Kraljice miru so govorica njenega materinskega srca. Več čudežnih dogodkov je bilo objavljenih v knjigi Franceta Špeliča ,,Vrnil se bom k Očetu" in v reviji ,,Glasnik kraljice miru" kakor tudi v občasniku,,Maria ruft"‘ (,,Marija kliče"; publikacijo o Mariji s Kureščka v nemškem jeziku več let požrtvovalno izdajal župnik Tone Opetnik iz Grabstanja na avstrijskem Koroškem).

Tukaj je opisanih se nekaj dogodkom ki se nam zdijo kar čudežni in so po prepričanju udeležencev teh dogodkov zares čudeži. Ozdravljenje.

Pri prvem zapisu gre za dobesedno pričevanje mladih zakoncev, ki sta na prav čudežen način dobila otroka; podobnih dogodkov, nastalih po molitvi z o. Špeličem, je se vsaj ducat.

Pri drugem gre za avtorjev prevod iz nemščine in povzetek daljšega pisma zakonskega para iz Belgije. Govori o ozdravitvi žene, ki je imela najhujšo obliko krvnega raka, ki velja za neozdravljivo.

Tretje pričevanje je avtorjev povzetek daljšega poročila, ki ga je poslal mlajši mož nadškofu dr. Francu Rodetu in kopijo pisma tudi za to objavo. Ozdravljenje.

Četrti zapis je povzetek pričevanja, napisanega v nemščini (prevod

v slovenščino je prijazno oskrbela dr. Marija Spieler iz Celovca), in govori o hipnem ozdravljenju.

Peto pričevanje je pripravil družinski oče, ki je z ženo vsa leta Špeličevega bivanja v Zalogu vodil mesečno češčenje Najsvetejšega. Ozdravljenje.

Šesto pričevanje je zapisala mati - z možem zvesta romarica na Kurešček - ob spominu na desetdnevno vojno za neodvisno Slovenijo, ko je trepetala za svojega sina vojaka.

Sedmi zapis govori o nenavadnih fotografijah, nastalih na Kureščku 8. decembra 1999. - V osmem zapisu je več pričevanj, ki jih je napisala gospa iz okolice Beljaka. Njen pokojni mož je na poti v Medžugorje spoznal tudi slovenska duhovnika Marjana Arharja in Jožeta Razingerja ter ju kasneje povabil na obisk domov. Ozdravljenje.

Ta sta s seboj nekoč pripeljala tudi Franceta Špeliča; njegova žena je tedaj še živela. Tako se je s Francetom Špeličem vzpostavilo poznanstvo in prijateljstvo, ki je preraslo tudi v dolgoletno iskreno sodelovanje, saj so se na gospo Blasnik s prošnjo po posredovanju in prevajanju zaradi njenega poznavanja slovenskega jezika pogosto obračali nemško govoreči ljudje.

1. Bog je izpolnil obljubo, ki nama jo je dal po očetu Špeliču

Ozdravljenje

Bogu sva neskončno hvaležna za dar starševstva, ki nama ga je obljubil po očetu Špeliču novembra 1997 na Kureščku. Danes imava čudovito in zdravo hčerko Meto, ki se je srečno rodila 21. maja letos (2003).

Poročila sva se leta 1995 in kmalu ugotovila, da otroci niso nekaj samo po sebi umevnega, pač pa velik BOŽJI dar. Kljub želji, da bi postala starša, otroka ni bilo od nikoder. Na ljubljanski ginekološki kliniki sva že let:o dni po poroki opravila preglede in zdravniki so rekli, da je z obema vse v redu in da ne vedo, zakaj kljub temu ni otrok. Ozdravljenje.

Predlagali so nama umetno oploditev, vendar sva jo brez pomislekov odklonila.  

Odločila sva se, da bova imela otroke, spočete po naravni poti, ali pa jih ne bova imela.

Novembra 1997 je oče Špelič vodil na Kureščku čudovite duhovne vaje za ozdravljenje rodbinskega debla in notranjih ran. Prosila sem ga za molitev, da bi nama Bog naklonil dar starševstva. Po krajši molitvi je oče Špelič z nasmeškom na ustih dejal: ,,Vi boste mamica in vaš mož bo očka. Otrok bo spočet in rojen po naravni poti in vidva bosta srečna starša. Ozdravljenje.

Ne vem pa, kdaj se bo to zgodilo, vendar zgodilo se bo." O tej Božji obljubi nisva niti za trenutek podvomila in Bog je svojo obljubo izpolnil.

Po skoraj šestih letih zakona se je v Marijinem mesecu maju rodila najina hčerka Meta — spočeta in rojena po naravni poti. Ob rojstvu je tehtala 4o5o gramov in je bila velika 53 centimetrov. Mati Marija je s svojimi angeli poskrbela tudi za srečen in miren porod, pa tudi z osebje pri porodu.

Magda in Brane Ažbe
Sestranska vas
Gorenja vas v Poljanski dolini
Dne 15. junija 2001

2. Nenadno ozdravljenje  v Belgiji

Ozdravljenje

Očeta Špeliča sva spoznala letos. 1989. Že veliko let organiziram skoraj vsak mesec romanje v Medžugorje. Med vožnjo tja in nazaj od tega leta vedno obiščemo očeta Špeliča, ki za nas daruje sv. mašo. Poznava ga torej že skoraj 12 let, in to kot skromnega in nezahtevnega duhovnika.

Midva - in z nama mnogo drugih ljudi - sva pri vsakem srečanju z njim našla moč in pogum po njegovi molitvi ter njegovem duhovniškem blagoslovu in prizadevanju.

Posebno pomemben je tale dogodek. Ozdravljenje.

Preteklo leto avgusta ja bila moja žana zaradi akutna levkemije sprejeta na univerzitetno kliniko. Dolge mesece so jo zdravili s kemoterapijo in transfuzijami krvi, kar ja imelo za posledico tudi vse neprijetne stranske učinke.

Nekega dne so se zdravniki bojevali za njeno življenje. V tistem trenutku ja izrazila ,,poslednjo željo", da bi prišel k njeni bolniški postelji oče Špelič, da bi prejela njegov

posebni blagoslov in da bi smela biti pri njegovi sv. maši. Ozdravljenje.

Neposredno zatem, ko je oče Špelič izvedel za to njeno željo, ja z letalom priletel v Belgijo (na prošnjo in stroške gostitelja op. avt.). Nekaj ur, ki jih ja prebil ob njeni postelji, ji ja prineslo nepopisen in silen občutek miru, veselja in sreče.

Zdravniki so bili zalo začudeni nad izredno hitrim in nanadnim procesom okrevanja po transfuzijah krvi in transplantacijah, kar ja potekalo brez omembe vrednih bolečin ali neprijetnih stranskih učinkov.

Poleg tega ja od tistega trenutka bolečine zlahka prenašala. Izvidi zdravniških preiskav so odtlej bili zalo zadovoljivi, tako da so obdobja med posameznimi preiskavami postajala čedalje daljša.

Poleg tega ja bilo moji ženi dovoljeno, da odpotuje v tujino (dopust in romanja), kar pa bi bilo pri prejšnjem nestanovitnem zdravstvenem stanju seveda nemogoče zaradi številnih dejavnikov tveganja. Po dveh tednih in pol sva se danes spat vrnila domov, in lahko potrdim, da se zdaj, če na omenjam normalne utrujenosti — počuti se bolje kakor prej.

Po tam ,,nadnaravnem posredovanju“ sva Bogu se bolj hvaležna, da sva smela spoznati tako izrednega duhovnika. Ozdravljenje.

Kaj ga Bog ni na poseben način poslal ,,oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolna na duši in na telesu" (prim. Lk 9,2)?!

Poleg tega sva čvrsto prepričana, da se ja ta ,,pripetljaj" zgodil vsekakor v okviru Božjega delovanja, s katerim hoče Bog spodbuditi, da bi znova zacvetelo odkritje Njega in njegove Cerkve.

Paul in Sandra Grauls-Ginefra
Houthalen-Oost
Belgija
Dne 30. julija 2001

3. Več milostnih posegov

Ozdravljenje

Mati mi je večkrat. omenila gospoda Špeliča, ko je prišel v Zalog, in o njegovih ranah. Takoj se mi je porodila misel o Vodiški Johanci (razkrinkani lažni vidkinji; op. avt.), počasi pa sem začel razmišljati, zakaj on ne bi bil lahko ,,izgubljeni sin". Čas je napeljal tako, da sem bil veliko z očetom Špeličem, v neposredni bližini z njim in priča dogajanjem. Ozdravljenje.

Zato Vam tudi pisem. Vsak dogodek, ki je za mene čudežen, bi Vam po točkah opisal.

a) Leta 1997 sem zbolel za meningitisom. Bolezen je pustila posledice na očeh. Vse sem videl izrazito dvojno in na svetlobi so me oči zelo bolele. Nisem mogel več  normalno delati, niti voziti avta, in še in še.

Udeležil sem se sv. maše za ozdravljenje na Kureščku ki jo je opravljal p. Marijan Šef. Ko sem pričel iz cerkve, NIKOLI VEC NISEM VIDEL DVOJNO.

b) Leta 1997 se je rodil moj nečak s hudo motnjo. Kirurgi so odsvetovali operacijo. Zdravnik dr. B. B. je izjavil: ,,Z otrokom kaže zelo slabo. Lahko se pripravite tudi na najhujše!" Oče Špelič je molil za otroka in nato se opravil sv. mašo za Lukovo ozdravljenje.

Čez tri dni so otroka odklopili z aparatov in ga odpustili domov ČILEGA IN ZDRAVEGA. Luka je danes ne samo zdrav, temveč zelo bister otrok. Družina se je v tej preizkušnji bolj utrdila v veri v Kristusa. Njihova vera je bila do tedaj namreč že zelo načeta. Opuščali so nedeljsko sv. mašo in molitev.

c) Romarji iz Belgije, ki hodijo v Medžugorje, so prespali pri nas v penzionu. Zvečer smo se pogovarjali in neka gospa je povedala, da ima težave s hčerko. Hčerka je zašla v satanistično sekto in je nato hudo zbolela. Ozdravljenje.

Biti da mora neprestano pod kontrolo, sicer bi storila samomor. Mati je povedala, da čuti to zlobo tudi že v svojem srcu. Priporočal sem ji molitev četa Špeliča, in je privolila.

Naslednji dan po maši smo očeta Špeliča prosili za molitev nad bolniki. Očetu sem razložil težave te gospe. Z očetom Špeličem je bil tudi duhovnik Mlakar, ki deluje nekje v Nemčiji. Ko je pokleknila, sta oba duhovnika iztegnila roke nad njo. Minilo je samo nekaj sekund in gospa je padla v nezavest.

Duhovnika sta nadaljevala z molitvijo nad njo. Čez čas, ko sta tako molila, se je prebudila in začela z groznim živalskim dretjem in zvijanjem. Njen obraz se je spačil in bila je grozna. Vsi, kar nas je bilo v cerkvi, smo padli na kolena in jokali. Tudi moški smo imeli kurjo polt in solze v očeh. Ozdravljenje.

Ko sta duhovnika zaključila molitev z blagoslovom, je vsa čudno zvita vstala, planila naprej, tako da je kar odrinila duhovnika, planila pred tabernakelj in pokleknila.

Klečala je tam petnajst minut, potem je vstala in odšla nazaj v skupino normalna, kot da ni bilo nič.

Silvo Jagodic,
rojen 1966, oče treh otrok
Vopovlje pri Brniku
Dne; 4. decembra 1999

4. Jezus se je dotaknil mojih ušes

Ozdravljenje

Ime mi je Arma Schopper. Sem poročena, stara 41 let, imam dva otroka — Daniele in Richarda, stara 18 oz. 13 let. Ker moji starši zelo slabo slišijo, smo naglušnost podedovali tudi otroci.

Moj brat je od rojstva gluhonem, tudi njegova žena. Moja sestra in moj starejši brat tudi slabo slišita. V družini je edini dobro slišal samo moj najmlajši brat, ki se je leta 1995 kot 32-leten smrtno ponesrečil. Ozdravljenje.

Ker so starši sami slabo slišali, v času našega šolanja niso bili tako pozorni na to, da tudi otroci slabo slišimo. Moj šef me je na delovnem mestu opozoril, naj grem k zdravniku, kar sem potem tudi storila.

Moj sluh je bil na enem ušesu zmanjšan za 70%, na drugem za 60 %. Otolog mi je za ušesom pomeril slušno napravo, ki pa je nikoli nisem znala prav nositi. Pri tem me je hrup delal nemirno.

Takrat sem bila stara 18 let in sem se v tistih letih tudi nekoliko sramovala, saj notranje nisem bila pripravljena sprejeti prizadetosti. Ozdravljenje.

Zato sem od takrat do približno svojega 35. leta vedno nosila daljše lase, da mojega aparat ne bi nihče videl. Vmes so bila tudi leta, ko sem se prebijala brez slušnega aparata, a to ni nič pomagalo.

Tako sem opazila - oziroma je opazila tudi moja družina -, da sem se z ljudmi vedno manj pogovarjala, saj jim nisem mogla več dati pravega odgovora. Začele so se tudi depresije.

Tako sem vedno globlje padala v črno luknjo, čeprav je bila moja družina zelo dobra do mene.

Ko se je leta 1987 rodil moj sin, sem šla k drugemu otologu, in ta mi je rekel: ,,Ne čudim se, da se ne znajdete, saj ta slušni aparat ni za vaša ušesa." Dobila sem dve mali slušni napravi. A tudi ti sta mi delali težave, ker nisem bila navajena niti na prvo. Ozdravljenje.

Vse je bil en sam boj. Vedela sem, da potrebujem ti napravi, vendar sem se notranje upirala. Vedno močneje so se pojavljale tudi motnje ravnotežja. Moja vera takrat ni bila več tako močna. Ko bi Jezusa poznala tako kakor danes, bi gotovo prebredla težave.

Moj sin Richard je bil s tremi leti v bolnišnici zaradi operacije nosnega polipa. Takrat sem se dala tudi sama pregledati, ker sem mislila, da bi se moja naglušnost mogoče dala operacijsko odstraniti.

Zdravnik je ugotovil, da je vir moje naglušnosti notranje uho, za to pa da je samo ena pomoč slušni aparat. Zdravnikov stavek tisti dan je zadostoval. Od tistega dne sem lahko nosila oba slušna aparata vsako uro in vsak dan. Ozdravljenje.

Vsakih pet let bolniška blagajna plača nakup novih slušnih aparatov, ker se stari v tem času obrabijo. Ker sem zadnji slušni napravi uporabljala že šesto leto, sta bili že zelo obrabljeni in sem ju morala venomer nositi na popravilo. Tako sem en slušni aparat spet nesla k otologu v prepričanju, da ga bom čez dva dni spet dobila nazaj. Vendar je imel Jezus zame pripravljeno že drugo pot.

Na predvečer 11. februarja 2000 - dneva prvega Marijinega prikazanja v Lurdu - me je gospa Maria Dornethumer po telefonu vprašala, ali bi se hotela peljati naslednje jutro, torej 11. februarja, z njo z avtobusom na Kurešček.

Vse je prišlo tako hitro. Zavrnila sem ponudbo, ker sem imela če toliko opravkov, tudi šefice ni bilo doma, da bi jo prosila za dopust. Po drugi strani pa sem 8. decembra obljubila, da bom kmalu spet prišla, če bo Jezus hotel. Ozdravljenje.

Nekaj v meni me je kar priganjalo, mi ni dalo miru, tako da sem poklicala gospo Mario in ji rekla, da pridem. Šele naslednje jutro sem spet čutila mir in se Bogu zahvaljevala, da sem se tako odločila.

Na Brezjah smo skupno praznovali sv. mašo, potem smo se peljali dalje na Kurešček. Na poti tja smo veliko molili in peli. S seboj sem nosila breme nekega fantka in vseh ljudi, ki so psihično bolni, in tako nisem posebej prosila za svoja ušesa, saj sem se medtem že tako in tako dobro znašla. Na svetu je veliko težjega gorja, kakor je moje, sem mislila.

Moje srce se je napolnilo z veseljem, ko smo se bližali Kureščku. Tam smo molili in meditirali bil je čudovit dan. Ob dveh popoldne smo molili križev pot, ob štirih smo

končali naše romanje v cerkvi. Po rožnem vencu sem si zaželela pesem Cristiana Schmaranzerja ,,Segne du, Maria" (Blagoslovi ti, Marija); on jo je spremljal na kitari.

Kar sem opazila, da tudi ta edini slušni aparat, ki sem ga ta dan imela, ne dela tako, kakor bi moral, sem ga vzela proč. Vendar sem opazila, da pesmi brez aparata zvenijo bolj glasno kakor z aparatom. Če drugega aparata ne bi bila pustila pri otologu, bi tega niti opazila ne, saj sem tudi z enim aparatom kar dobro slišala. Ozdravljenje.

Bila sem presenečena nad tem in notranje hkrati polna nadpovprečnega veselja. V najgloblji notranjosti svojega srca sem čutila: Jezus se me je dotaknil. Odločili smo se, da bomo na poti proti domu praznovali z očetom Špeličem sv. mašo, če bo doma. Neki duhovnik nam je se podelil blagoslov za romarje.

Med blagoslovom sem držala svoj slušni aparat v roki in mislila: »Jezus, ali me zdaj ozdravljaš«?

V avtobusu smo molili rožni venec za duhovnike. Zdelo se mi je, da tudi svoj lastni glas slišim zdaj bolje kakor z aparatom.

Ko smo sli v župnišče (v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem; op. avt.), sem skozi okno videla stati kipec patra Pija na oltarju v kapeli. To me je ganilo, kajti tudi pater Pij mi je bil tisti teden v srcu zelo blizu. Čutila sem potrebo, da bi očetu Špeliču pripovedovala o svojem doživetju na Kureščku.

Navzoča je bila prevajalka, ki je pričevanje prevajala. Oče Špelič je blagoslovil moja ušesa in rekel: ,,Ko bom Jezusovo kri postavil na oltar, bom v ta namen molil."

Zahvaljevala sem se Bogu za njegovega služabnika očeta Špeliča. Med vso mašo sem morale dovoliti solzam, da so tekle. Nikoli v svojem življenju se nisem počutila tako majhne in slabotne kakor tisto uro. Ozdravljenje.

Moje telo je prešinjala toplota, kakršna nikdar poprej. Jezus me je ozdravil in me osvobodil, podaril mi je nekaj čudovitega. Čutila sem moč molitve, ki jo je molil oče Špelič. Jezus in Marija, ljubim vaju iz vsega srca. Hvala, sveti Bog, sveti močni Bog!  Tako sem sama klečala pred Jezusom pred tabernakljem, kajti vsi so že odšli (iz kapele op. avt.).

Spet smem mnogo slišati, vse različne šume, brez slušnega aparata lahko telefoniram, kar prej ni bilo mogoče, slišim zvon v hišo. Čudovito je in komaj verjetno. Ampak vem, da le eden more ozdraviti, in to je Jezus sam. Ozdravljenje.

Podaril mi je zelo veliko milost, na katero sem zelo na skrivnem mnogokrat mislila, toda same s pogojem, da Jezus sam to hoče. Zdaj prosim Jezusa, da bi me ozdravil če tako, da bi slišala tudi tisto, kar prihaja bolj od daleč, ali če nekatere stvari, ki jih zdaj še ne razumem tako dobro. Ampak to naj se zgodi samo po njegovi volji, ne po moji.

Sveti troedini Bog, zahvaljujem se Ti za Tvojo ljubezen do mene, ljubim Te nad vse. Podari tudi vsem mojim bratom in sestram svojo ljubezen, o Jezus. Ljubljena Mati Božja, ljubim Te in se Ti zahvaljujem za Tvojega sina duhovnika očeta Špeliča.

Anna Schopper
Unterbruck
Prambachkirchen, Avstrija
Dne 6. maja 2000

R S.: Decembra 2002 jo gospodinja o. Špeliča, gospa Anka Oblak, ob branju tega pričevanja kot očividka dopisala o tej gospe se tole dopolnilo o milostnem dogodku, ki se je zgodil sredi največje zbranosti in globoke tišine po spremenjenju med tisto sv. mašo:

,,Med povzdigovanjem je klečala. Nenadoma se je sklonila s čelom do tal in začela s presenetljivo piskajočim glasom vpiti: ’Ich höre! Ich höre!' (Slišim! Slišim!). Mislila sem, da ji je slabo, saj nemško nisem razumela. Ozdravljenje.

Tekla sem po vodo. Ona pa je do obhajila ostala tako sklonjena in presunljivo jokala. Šele po maši je s pomočjo prevajalke razložila, kaj se je zgodilo. Točno mesec dni kasneje je ponovno prišla v Zalog in o. Špeliču izročila oba slušna aparata z besedami, da ju preko njega daruje Materi Mariji, Kraljici miru, v zahvalo."

5. Čudovito doživetje Božje prisotnosti

Ozdravljenje

Mnogokrat sva bila z ženo Mili prisotna ob srečanjih - videnjih očeta Špeliča z Božjo materjo Marijo. Na Kureščku, v Zalogu na Gorenjskem v kapeli in v cerkvi, pod ljubljanskim gradom v stanovanju njegove prizadevne in zveste pomočnice gospodinje Anke, v Poljanah nad Ičići pod goro Učko v Istri, kjer ima Anka skromno počitniško stanovanje v stari istrski hiši in kjer sva bila tudi priči Kristusovega trpljenja očeta Špeliča.

Pogosto sem se pri takih srečanjih, posebno se takrat, ko sem bil tik ali zelo blizu njega, zaželel, da bi tudi sam zaznal ali začutil Marijino prisotnost, toda to se ni nikoli zgodilo.

Nekoč sem očetu Špeliču celo omenil, da pri njegovih srečanjih z Marijo ne doživljam ničesar posebnega, čeprav si to močno želim - pa se mi je samo skrivnostno nasmehnil.

Vem, da je Bog neskončno dober - deležen sem bil že več Njegovih izrednih milosti. In končno mi je izpolnil tudi to željo, da sem doživel, začutil Božjo prisotnost ob očetovem srečanju z Marijo.

Zgodilo se je v Ljubljani 24. avgusta 2002, po sveti maši med 18.45 in 19. uro, ko smo na kolenih čakali na prihod nebeške Matere. Ozdravljenje.

Med nami so bile tudi tri redovnice, bodoči bogoslovec Peter in njegova mama; vseh skupaj nas je bilo 16.

Marijo smo pričakali s pesmijo ,,Bodi nam pozdravljena", po pesmi pa je Anka glasno zaprosila Marijo, naj blagoslovi Petra, njegovo odločitev za delo v Gospodovem vinogradu ter naj ga na tej poti podpira in vodi.

Ob teh Ankinih besedah sem tudi sam v mislih dejal Mariji: ,,Več, Marija, tudi jaz Te prosim blagoslova za Petra; daj, da bo postal dober duhovnik."

V tem trenutku se je zgodilo nekaj čudovitega. Začutil sem neko močno delovanje v telesu, nekaj je prišlo vame, nekaj me je napolnilo. To je trajalo nekaj trenutkov, morda minuto.

Tega dogajanja ne znam prav opisati, to je treba doživeti. Toda vem, da je bila to milost Božje prisotnosti. Prepričan sem, da mi je Marija na tak način sporočila, da je sprejela mojo prošnjo ter jo bo tudi uslišala. Ozdravljenje.

Po srečanju z Marijo sem čutil, da moram drugim navzočim povedati, kaj sem doživel. Tudi Peter je povedal, da je začutil Božjo prisotnost, ki pa da je tudi on ne zna in ne more opisati.

Oče Špelič pa mi je dejal: ,,Vidiš, ker si ostal zvest, si prejel tudi to Božjo milost."

Hvala Božji materi Mariji in Troedinemu Bogu za vse čudovite milosti, ki jih prejemamo.

Roman Selan
Ljubljana — Savlje
Dne 6. septembra 2002

6. Božja milost je velika z Marijino priprošnjo

Ozdravljenje

Bila je sobota, zgodnje poletno jutro 10. junija 1991, s pridihom vojne v Sloveniji. Kljub negotovemu stanju je Kurešček vseeno tako kot; vsako soboto vabil romarje.

Na ta romarski kraj sva bila povabljena tudi midva z možem.

Z možem sva v župniji Rakovnik člana Mašne zveze, zato se tam vsako soboto udeleživa prve svete maše, kar sva storila tudi tisto soboto. Ko sva prišla od maše, sem pripravljala zajtrk, medtem pa je nekdo pozvonil. Ozdravljenje.

Bil je romar, ki naju je povabil na Kurešček, saj je bil avtobus, ki je vozil tja mimo naše hiše, skoraj popolnoma prazen, kar je bil odraz strahu glede na vojno, ki je potekala tisti čas.

Mož je na moje vprašanje, ali bi midva šla na romanje,odgovoril, da ne želi iti, saj da je že bil pri sveti maši. Kljub temu sem jaz vztrajala pri odhodu, da bi molila za Božje varstvo za najinega sina in vse, ki so bili poklicani v vojsko.

Sin je bil v veliki nevarnosti, saj je bil kot; vezist izpostavljen stalnim premikom iz enega kraja v drugega. Ozdravljenje.

Ko sem vstopila na avtobus, je bilo v njem okoli 12 ljudi,romanje pa je vodila gospa Jožica Možina. Na Kureščku se je sveta maša obhajala v kapelici. Maševal je gospod Košir.

Na vrsti so bile prošnje, ki naj bi jih po duhovnikovi želji izrekli mi sami in jih bo Marija uslišala. Na vrsti sem bila zadnja. Pogledala sem v nebo, razprostrla roke, po licih so

mi drsele solze in z zaupanjem sem Marijo na ves glas vpijoče klicala: ,,Marija, ti veš, kje je moj sin Marjan. Skrij ga pod svoj plašč v teh hudih dneh." Neka gospa, ki je stala ob meni, je pripomnila: ,,Gospa, ne samo vašega sina, ampak vse, ki so v vojni."

Sledil je blagoslov in konec svete maše in Medtem ko sem bila na Kureščku pri sveti maši, je moža, ki je ostal doma, klical sin. Možu je sporočil, da ima tri proste dni, vendar jih lahko vzame le, če ima prevoz. Pogoj je bil, da dobi prevoz v eni uri, saj je bilo gibanje na prostem v vojaški obleki zelo nevarno.

Pogoj je bilo nekoliko težje izpolniti, saj je bil sin v Kamniku. Mož je takoj odhitel v avto in so odpeljal iz Ljubljana proti Kamniku. Vožnja je bila ovirana, saj je na več cestah, ki vodijo proti Kamniku, naletel na barikade. V zadnjem trenutku se je spomnil stranske poti skozi Domžale v Kamnik, kjer ga je čakal sin Marjan.

Se pred mojo vrnitvijo sta se srečno pripeljala domov. Medtem smo se mi vračali domov. Voznik avtobusa je stalno opozarjal, da mogoče ne bomo prišli domov. Ko pa sem so vrnila, je bil torej moj sin že doma. Ozdravljenje.

Marija je s pomočjo mojih prošenj pri Bogu izprosila usmiljenje, da je mož takrat izjemoma ostal doma (sicer so vedno skupaj udeležujeva romanj) ter tako poskrbel za sinov prevoz domov. To je bil zame pravi čudež, saj je bila moja prošnja uslišana, ne da bi zato jaz vedela. Se danes zato ne vem, kako bi se Mariji zahvalila za ta čudež.

Terezija Jesih
Ljubljana — Rakovnik
Dne 16. septembra 2002

7. Božji nagovor človekovih čutil

Ozdravljenje

Številni romarji h Kraljici miru na Kureščku so večkrat poročali tudi o nenavadnih pojavih, ki jih je zaznalo njihovo oko, uho, nos   Recimo prav posebno svetlobo na nebu. Pa enkraten, prav poseben vonj po cvetju, čeprav daleč naokrog ni bilo nobene cvetice.

Taka doživetja seveda so zdaleč nimajo enake vrednosti kakor notranje, duhovno doživetje, recimo prejem milosti, da zmoreš odpustiti človeku, ki ti je ubil najbližjega sorodnika, ali sozakoncu, ki te je prevaral, ali duhovniku, ki te je pohujšal. Ker pa tudi taka doživetja nimajo nobene človeške razlage in so torej nadnaravnega izvora ter usmerjajo človeka k Bogu, jih smemo imeti prav tako za izraz Božje naklonjenosti in pozornosti.

Nekateri romarji — amaterski fotografi - hranijo, recimo, fotografije s svetlobnimi efekti, ki jih ne zna razložiti noben fotografski mojster, na primer fotografije, posnete med sveto mašo na Kureščku ali med videnjem očeta Špeliča.

Doživel sem milost, da sem smel biti navzoč med večtisočglavo množico, ki se je zbrala na Kureščku ob zadnjem Marijinem videnju na praznik Brezmadežne leta 1999.

Se več, smel sem biti v neposredni bližini ter napraviti več amaterskih posnetkov s svojim Canonom EOS 500, ki so mi ga podarili sodelavci. Hvala Bogu so fotografije lepo uspele kakor že mnogokrat poprej. Ozdravljenje.

Ko pa smo si jih tokrat doma ogledovali, so se nam zdele nekoliko čudne nekakšne bleščave na nekaterih izmed njih. Na njih so bili vidni posebni svetlobni krogi, čeprav aparat ni bil obrnjen proti soncu.

Fotografije, ki so za zgodovino ohranile spomin na ta enkratni dogodek Marijinega obiska, sem z veseljem nesel pokazat tudi vidcu. Pozorno si jih je ogledoval, nenadoma pa položil nanje obe dlani, se blago nasmehnil in dejal: ,,Marija, hvala ti!“

Potem sem izvedel, da je zaradi podobnih znamenj na nekaterih fotografijah nekoč Marijo vprašal, kaj pomenijo, pa mu je rekla, da posebno Božjo in njeno navzočnost.

Hvala Bogu in Mariji za to bližino. Negative filma hranim kot dragocen ,,fotografski dokaz" njune naklonjenosti

Stanislav M. Maršič
Ljubljana — Vrhovci
Dne 29. oktobra 2002

8. Pričevanja prevajalke Blasnik s Koroškega

Ozdravljenje

Sramotenje na Kureščku

Gospoda Špeliča se spomnim s Kureščka. Prišel je s svojom hčerjo Zlato. Bila sem tri metre od njega, ko je po obhajilu padel na tla. Njegova očala so kar odletela, a se niso nič pokvarila.

Takrat je bil šele začetek na Kureščku; maša je bila spredaj v kapeli na začasnem oltarju. Ko se je videc zbudil iz ekstaze, je klečal in strašno jokal. Kakor se spomnim, mu je tedaj Marija govorila o nečistosti in da niso prišli vsi ljudje z dobrim namenom na Kurešček.

Sama sem bila priča, kako je nekaj žensk vidca zafrkavalo, on pa se ni zmenil za nikogar in je s hčerjo med prvimi odšel domov. Ozdravljenje.

Prvo srečanje z vidcem

Ozdravljenje

Za neko bolno gospo sem šla urejat stvari na občino, pa

sem spotoma šla v cerkev. V njej sta v prvi vrsti sedela in molila rožni venec neki gospod in gospa. Prisedla sem in molila. Po molitvi sem ju nagovorila ter ju med drugim tudi vprašala, ali sta že kaj slišala o Kureščku.

Pa je gospa rekla: ,,Ravno sva namenjena tja, pa ne veva za pot. Rada bi sla tudi h gospodu Špeliču in ga prosila za pomoč. Hčerka ima namreč prizadetega fantka." S seboj sta imela njegovo fotografijo.

Ker nista znala slovensko, sem jima za gospoda Špeliča napisala po slovensko, kaj želita, ter ga v njunem imenu prosila, da bi ju sprejel, če je mogoče, saj nista bila prijavljena.

Bila sta sprejeta, le čakati sta morala, ker je bilo prijavljenih veliko ljudi. Videc je pogledal sliko in rekel, da se bo otroku malo izboljšalo, da ne bo več tako prizadet in bo lahko sam šel skozi življenje.

 Vdano prenaša trpljenje

Ozdravljenje

Ljudje so me vedno znova prosili, da smo hodili na Kurešček in se nazaj grede ustavljali pri gospodu Špeliču v Zalogu. Neka gospa mu je pokazala sliko svojega moža, pa ji je videc dejal: ,,Oh, gospa, vi pa morate veliko trpeti, pa boste morali se več."

In je res tako. Njeni otroci so medtem odrasli, in so se večje težave. Toda ona dobiva moč, da vse to potrpežljivo prenaša.  Ozdravljenje.

O bodočem novomašniku

Ozdravljenje

Neko gospo iz Nemčije je njen znanec, fant Mihael, vzel vsak mesec s seboj na nočno čaščenje Najsvetejšega. Gospa mi je poslala njegovo fotografijo in me v pismu prosila, naj grem gospoda Špeliča prosit za pomoč, kajti fant da se tam, kjer študira, zelo slabo počuti in ne ve, kaj naj stori.

Šla sem k vidcu. Sliko je vzel v dlan leve roke, si jo ogledoval in rekel: ,,O, ta fant pa naj le študira, ta fant naj le študira!" Pozabila sem, kaj mi je zanj če naročil. A čez nekaj časa sem spet sprejela od gospe pismo, da fant tam ne vzdrži več in da naj spet grem h gospodu Špeliču.

Ta pa me je ostro vprašal: ,,Ali noče biti Frančišek? Ali ne sprejme križa na svoje rame kakor Jezus in je za zgled vsem drugim?" Temu fantu Mihaelu sem sama dodala nasvet, naj povsod zatakne Marijino čudodelno svetinjo. Potem je bilo boljše.

Lansko leto je začel Mihael pridigati. Njegov oče je evangeličanske vere in mama je veliko trpela, da se je njen edini otrok odločil za duhovniški poklic.

Tudi njegov oče je šel v cerkev in ko je prišel domov, je dejal: ,,Če ga še enkrat slišim pridigati, bom postal katoličan!"

Dne 15. marca 2003 bo Mihael posvečen v diakona; preskočil je dva semestra in vse izpite je opravil z odliko.  Ozdravljenje.

Dojenček z izrastkom

Ozdravljenje

Neka gospa me je prosila, naj bi z njo takoj šla h gospodu Špeliču po pomoč. Njena hčerka da je dan predtem rodila fantka, ki da ima na hrbtu čisto spodaj izrastek, velik kot jajce.

Potrebna da je operacija. Bili sva pri vidcu, in obljubil nama je, da bo molil. Ravno v času, ko sva bili pri njem, so fantka po operaciji odklopili z aparatov.

Čez več mesecev smo sli z njim k vidcu, da bi se skupaj zahvalili za prejeto milost. Videc je nesel fantka pred tabernakelj in ga je bil zelo vesel.

Otrok se bolj počasi razvija, a njegovi starši so veseli, da gre po take veliki operaciji polagoma vendarle na bolje.  Ozdravljenje.

Pokojnica je v nebesih

Ozdravljenje

Pred kakimi tremi leti je bila moja sestra na smrt bolna. Bila je operirana na vratu, a bolezen je šla naprej. Kake tri tedne je strašno trpela in potem umrla. Na obličju pokojnice je ležal nasmeh.

Gospod Špelič jo je dobro poznal. Približno štirinajst dni po njeni smrti sem šla k njemu z neko gospo kot njena prevajalka. Ko me je zagledal v črni obleki, mi je dejal:

,,Moral bi vam izreči sožalje, pa vam ga ne bom." S prstom je pokazal v nebo in dejal: ,,Veselite se, da jo imate gori!"

To so nebesa tudi potrdila. Po sestrini smrti jo triletna hčerkica njene hčere, mojo nečakinje, iskala svojo ,,mamo".

Pa ji je rekla moja nečakinja: ,,Mama je sedaj tam, kjer je sonček." Punčka je gledala v nebo in vpila: ,,Mama!" Podobno so je zgodilo z drugo nečakinjo. S svojo štiriletno hčerko je sla na pokopališče ter ji kazala na grob: ,,Tu notri je sedaj tvoja stara mama!" A bolj ko ji je to govorila, bolj je hčerkica gledala v nebo. Ozdravljenje.

Pozneje sam gospoda Špeliča vprašala, kako da on ve, kje je moja sestra. Rekel mi je, da je daroval za nekoga sv. mašo in da je molil tudi za mojo sestro, ker sem ga za to prosila.

Gotovost, da je sestra v nebesih, da je dobil od Boga. 

Nadležni hudič

Ozdravljenje

Tudi to se je zgodilo prod kakimi tremi leti v Zalogu, kjer sem prevajala. Moja znanka, gospa Pöchein iz Nemčije, ima sestro, ki je redovnica. Ta je praznovala 50-letnico svojega redovništva, pa si je zelo želela, da bi ji gospod Špelič podelil blagoslov.

Prišle smo v Zalog. Redovnica je prosila gospoda Špeliča:

,,Ali mi, prosim, morete kako pomagati? K meni namreč prihajajo duhovi in hudič, ki me je pred kratkim že dvakrat hudo natepel, ravno tukaj po hrbtu."

• Gospod Špelič ji je svetoval molitev: ,,V imenu Jezusa, izgini, satan! V imenu Kristusovega trpljenja in v imenu presvete Jezusove krvi, izgini, satan!" Potem ji je na glavo položil roke ter nadnjo dolgo molil. Nazadnje ji je podelil se blagoslov.

Gospa Pöchein mi je zatem sporočila, da gre od tedaj njeni sestri veliko boljše.  Ozdravljenje.

Otrok, rešen pred splavom

Ozdravljenje

Bilo je pred kakimi tremi leti. Prijateljica, ki ima sina odvetnika, me je prosila za prevajanje pri gospodu Špeliču.

Oče odvetnikove žene je bil zelo bolan, pa jo šla hčerka zanj prosit za molitev. Naenkrat pa je odvetnik vprašal gospoda Špeliča: ,,Mar naj poskusiva dobiti otroka?"

Njegova žena je namreč tedaj jemala zdravila, pa je bilo to njeno zdravstveno stanje nevarno za spočetje otroka. Gospod Špelič je njegovi ženi svetoval, naj dozo zdravil polagoma zmanjša pa da bosta dobila ljubkega otroka.

Toda gospa je zanosila, ko je še jemala zdravila. Po kakih šestih tednih nosečnosti je šla v Innsbruck na pregled k nekemu znancu specialistu. Ta ji je odločno svetoval, naj otroka takoj splavi, kajti novorojenček da utegne imeti vsakovrstne hibe. Skoraj sta že privolila v splav.

Tedaj pa se je njen mož spomnil, kaj jima je rekel gospod Špelič, da bosta namreč dobila ljubkega otroka. Takoj sta se odločila, da otroka pustita živeti. Otrok se je rodil popolnoma zdrav; izmed vseh novorojenčkov je bil največji in najtežji. Ozdravljenje.

Ko je gospod Špelič živel še na Žalostni gori, smo se peljali k njemu, da smo se mu zahvalili za molitve.

S svojim podpisom potrjujem, da je vse res, kar sem doživela in opisala.

Maria Blasnik
Treffen pri Beljaku
Marec 2003; tri pisma

 Ozdravljenje

Ob koncu tega poglavja se ponovno vrnimo k enemu izmed pričevalcev, k Silvu Jagodicu, ki je proti koncu svojega zgoraj omenjenega poročila še zapisal:

,,Pri očetu Špeliču se večkrat zgodi kaj 'čudnega‘, nam zemljanom nerazložljivega. Ko se po njegovih rokah zgodi čudeč, ni nikoli rekel:

'Jaz sem to in to storil', ampak jo vedno slavil in poveličeval Kristusa. /.../ Oče Špelič nam ni idol, temveč kažipot k Jezusu. On je nov dokaz za Božjo prisotnost med nami."

Navedli smo le nekaj uslišanj - jih je pa še veliko, žal tudi še ne zapisanih. Bog pa bo na Marijino priprošnjo če naprej usliševal molitev na Kureščku.

Marija Kraljica miru je dne 18. septembra 1999 napovedala svoje zadnje srečanje z vidcem na viden in sličen način, do katerega naj bi prišlo 8. decembra 1999. Ob tej napovedi pa je tedaj vidcu tudi obljubila: ,,Večkrat pa boš ti in tudi drugi čutili mojo navzočnost.

Drugi večkrat kakor ti. S svojimi različnimi posegi in čudeži bom dokazala, da se od tebe in drugih nisem oddaljila. Kurešček ostane za vedno milostni kraj." Ozdravljenje.

Stanislav M. Maršič