Analiza in pomen vsebin Marijinih sporočil
O čem govorijo posebna razodetja? Kako je treba postopati v posameznih primerih

Včasih izredna koristnost ni takoj vidna, npr. postavitev nove kapele; šele na podlagi dobrih sadov v dušah in morebitnih čudežev lahko sklepamo, da si je Bog po Mariji izbral ta kraj za kraj posebnih milosti. Analiza.

Če vsebuje razodetje naročilo o uvedbi nove pobožnosti, se je treba vprašati, ali so dogodki, ki so sledili razodetju, jasno pokazali, da to pobožnost na poseben način podpira Bog sam. Ali uvajanje te pobožnosti povsod prinaša velike sadove milosti? (Prim. A. Poulain, Des grâces, 379–392) Analiza.

2. Pri videnjih zgodovinskih dogodkov, npr. Kristusovega in Marijinega življenja, ne gre za prikaz natančnih zgodovinskih dejstev. Ne smemo jim dati absolutne veljave, npr. glede pokrajine, barve in oblike obleke, besed, kretenj.

Nekateri svetniki so videli Jezusa na križu pribitega s tremi žeblji, drugi s štirimi. Križ je imel zdaj takšno obliko, drugič drugačno. Analiza.

Mnogi svetniki so videnja razlagali v smislu televizijskega posnetka zgodovinskih dogodkov. Vendar če bi videnja razlagali preveč v smislu natančne zgodovine, bi prišli v zagato, kajti vsebina videnj in razodetij si pri različnih vidcih večkrat nasprotuje, in to tudi v primerih, ko je Cerkev priznala njihovo svetost in veljavo njihovega učenja.

Isto velja za videnje nebes, vic in pekla. Treba je upoštevati, da se Bog prilagaja naši naravi in uporablja primerna znamenja oziroma dopusti, da videc sam po psiholoških zakonitostih oblikuje ta znamenja. Analiza.

Tako se angeli in zveličani v nebesih ali duše v vicah prikazujejo s telesi, ki jih nimajo. Oblečeni so v bogata oblačila.

Nastopajo v okolju, ki živi v predstavi vidca ali umetnikov tistega časa. Zato ne smemo presojati o zgodovinskih dogodkih, npr. o Jezusovem trpljenju na podlagi videnj in posebnih razodetij, čeprav gre za svetnike. (Prim. A. Poulain, Des grâces, 31.)

3. Je vsebina domnevnega razodetja takšna, da bi bila lahko tudi pozitivni kriterij pristnosti? Analiza.

• Vsebina je pogosto negativni kriterij pristnosti, kar pomeni, da sama nasprotuje nadnaravnemu značaju razodetja.
• To je takrat, če je v njej kaj takega, kar nasprotuje veri ali nravnosti.
• Vendar dejstvo, da v besedilu ni nič proti veri in nravnosti, še ni dokaz, da je besedilo res razodeto.

• Kadar pa je vsebina tako globoka in uravnotežena, da presega zmožnost prejemnika, zlasti če je ta preprost, je vsebina lahko eden od kriterijev pristnosti.
• Vendar tudi ta kriterij sam zase ne zadostuje za dokaz, da gre za Božje razodetje.

4. Ugotoviti je treba pomen in smisel domnevnega videnja ali razodetja in vse presojati z ozirom na ta smisel. Analiza.

Smisel je povezan z vsebino, s tistimi, katerim je razodetje namenjeno, in z učinki. Vse podrobnosti niso enako pomembne. Moramo jih presojati v povezavi s celoto.

Sveto pismo in zgodovina kažeta, da so marsikatera videnja in razodetja znamenja globljih stvarnosti. Vsebina razodetja je ta globlja stvarnost, ki je prejemnik pogosto ne razume ali napačno razume. Analiza.

• Morda jemlje razodetje preveč po črki, ne po duhu.
• Tako Abraham ni takoj pravilno razumel že večkrat ponovljene Božje napovedi, da bo dobil v posest obljubljeno deželo (1 Mz 15,7).
• V polnosti se je to uresničilo na Abrahamovih potomcih, ko so se iz egiptovske sužnosti rešili v obljubljeno deželo.
• Podobno velja za Božjo obljubo, dano Jakobu: “Jaz pojdem s teboj v Egipt in jaz te gotovo popeljem tudi nazaj” (1 Mz 46,4).
   

Način presojanja Marijinih sporočil

1. Upoštevati moramo načelo celote, še zlasti pri presoji dolgotrajnih domnevnih Marijinih sporočil. Analiza.

• Možno je, da je na nastanek svarilne vsebine vplival sugestivni pritisk sočasnih dogodkov ali pričakovanje senzacij pri vidčevih prijateljih in bralcih.
• Vse to lahko prikliče iz vidčeve podzavesti ustrezno vsebino sporočila, ne da bi se videc zavedal, da ne gre za pristen pojav. Analiza.
• Verjetno gre za zgolj človeško vsebino, kadar imamo opraviti z naslednjimi znamenji:
• v sporočilih se pogosto ponavlja ista vsebina;
• vsebina ni nič posebnega;
• sporočila so tudi po obliki enaka sporočilom,
• ki so jih prejeli vidci drugod;
• ako se kraj sporočila navaja kot posebno svet in milosten;
• če imamo opraviti z nezdravo konkurenco,
• nasprotovanjem in maščevalnostjo.  
  (Prim. Weigl – Branz, Volk, 198.)

2. Pomembno je, da so dozdevna razodetja podvržena javni kritiki. Posamezne ugodne sodbe brez javnega razpravljanja ne dajejo zadostnega jamstva za pristnost. Za trezno in objektivno sodbo je potrebno presoditi vse spise, tudi tiste, ki pristnost posebnega razodetja zanikajo.

Dokler razodetja še trajajo, ni mogoče podati dokončne sodbe o njihovem izvoru. Treba je reči vsaj to, da mora biti serija razodetij o določenem vprašanju (npr. o postavitvi romarskega svetišča) končana in se morajo odviti potrebni dogodki, preden o nadnaravnosti lahko dokončno presojamo. Analiza.

• Če se v času čakanja, ki je včasih dolgo, razodetja kljub ostrim nasprotovanjem obdržijo, je to dobro znamenje pristnosti.
• Ako so v sporočilih grožnje, da bo prišla kazen iz nebes nad tiste, ki sporočil ne bodo sprejeli, so taka sporočila sumljiva.

Skladnost z vero in nravnostjo

Kako je glede presojanja, ali je besedilo skladno s Svetim pismom in z naukom Cerkve?

1. Vsako posebno razodetje mora biti skladno z javnim razodetjem, ki je bilo sklenjeno s smrtjo zadnjega apostola. Analiza.

Pristna prikazovanja in razodetja vedno poživijo pristno življenje po evangeliju.

• Če je besedilo v nasprotju z verskimi resnicami, gotovo ni od Boga.
• Ako bi prikazen hotela katoliško vero popravljati, ne bi izvirala od Boga.
• Že ena očitna verska zmota je dovolj, da takšno “razodetje” zavrnemo kot nepristno.
  (Prim. R. Laurentin, Multiplication, 39s.) 

2. Neskladnosti z javnim razodetjem govorijo za nepristnost.

 Ako primerjamo med seboj videnja Jezusovega življenja, kakor ga popisujejo

• sv. Frančiška Rimska,
• Katarina Emmerick in
• Marija Valtorta,

 bomo odkrili stvari, ki si med seboj zelo nasprotujejo in se niso mogle tako zgoditi. V tem primeru gre najbrž le za poglobljeno kontemplacijo dogodkov, ne za posebna razodetja.

• Kdor večkrat prejema posebna Božja razodetja, je v nevarnosti, da ne bo več pazljiv pri razlikovanju, kaj je Božje in kaj njegovo. Analiza.

Človek lahko pri videnjih in razodetjih pripiše Božjemu delovanju, kar je v skladu z njegovimi predstavami, željami, izobrazbo, pripadnostjo in celo s predsodki. Tudi apokrifni evangeliji in svetniške legende lahko vplivajo nanj. Analiza.

Marija d’Agréda, ki je sicer dosegla junaško stopnjo kreposti in svetosti, je na podlagi razodetij trdila, da je od Adamovega greha do prihoda Jezusa Kristusa minilo točno 5199 let, in več drugih netočnosti. Analiza.

Devica Marija naj bi v svojem življenju naredila mnogo čudežev. Razodetja Marije d’Agréda so zato problematična. Papež Klemen XIV. je zaradi njih leta 1771 ustavil proces za njeno beatifikacijo.

Posebno razodetje mora biti skladno s krščansko nravnostjo. Kako je s tem pri posameznih razodetjih?

1. Če domnevno razodetje ni skladno

• s krščansko nravnostjo,
• z Božjimi in cerkvenimi zapovedmi,
• z evangeljskimi smernicami krščanskega življenja, ni pristno.
•  Že eno samo znatno neskladje je znamenje nepristnosti. (Prim. R. Laurentin, Multiplication, 39s)

Pri videnjih Božjega izvora

• gre za dostojnost v vedenju,
• kretnjah,
• obleki in
• besedah.

Prikazovanja oseb brez obleke ali z iznakaženim telesom gotovo niso Božjega izvora.

• Če bi bilo v razodetju kaj slabega,
• neresnega,
• kar bi zbujalo začudenje,
• kar bi slabo vplivalo na ljudi,
• kaj nenravnega,
• nespodobnega,
• smešnega,
• sebičnega,
• grešnega,
•  nepoštenega,
• nasilnega,
• ošabnega,

ne bi moglo biti od Boga.

Če gre za veri in morali nasprotne trditve, je treba tako “razodetje” zavreči.

Vsi takšni pojavi lahko izvirajo od hudiča ali pa so proizvod bolestne narave. Božje zapovedi veljajo povsod, tudi pri videnjih in razodetjih. (Prim. L. Volken, Les Révélations, 156.173.)

2. Če domnevna razodetja govorijo o grešnosti ljudi, so lahko pristna ali nepristna. Treba jih je presojati po okoliščinah. Analiza.

Sveta Katarina Sienska v svojih Razodetjih odkrito govori o napakah duhovščine. Treba pa je upoštevati, da je šlo takrat v Cerkvi za razkol in da so bile napake duhovščine dobro znane.

Večkrat je sporočilo, ki govori o grešnosti drugih samoprevara ali sad vnaprejšnjih prepričanj o njihovi grešnosti, npr. o grešnosti samostanskih družin ali škofijskih duhovnikov. Zato je treba biti pri takih “razodetjih” zelo previden. Pri njih gotovo ne gre za nadnaravnost. Možen je vpliv hudobnega duha, ki z jemanjem dobrega imena duhovnikov in redovnikov ruši Cerkev. Njemu gre za to, da seje nezadovoljstvo, kritikastrstvo in razdor. Najbolj se boji edinosti.

Sveti Janez od Križa je v knjigi Vzpon na goro Karmel zapisal: Analiza.

• “Hudič ima pogosto navado predstavljati grehe drugih,
• njihovo slabo vest,
• njihove zlobne duše.
• Te predstave so lažne, so pa zelo jasne.
•  Vse to pa počne z željo, da bi človeka zavedel v obrekovanje; razkriva greh zato, da bi se greh še delal.
• Dušo hoče zavesti, da bi druge z napačno vnemo poskušala pripeljati nazaj k Bogu” (2,26,17).
• Vidkinja Cantianille je sredi 19. stoletja dobila dovoljenje od svojega pobožnega škofa, da je objavil njena “razodetja”, v katerih je naštevala napake duhovnikov njegove škofije. Zadeva je prišla tako daleč, da se je škof moral odpovedati škofovski službi. Satan je žel rezultate, ki jih je želel.
• Tudi Melanija je v svoji “skrivnosti”, ki jo je objavila leta 1879, zelo pretiravala grehe duhovnikov in redovnikov, kar kaže, da v takšni obliki skrivnosti gotovo ni prejela od Device Marije.  (Prim. A. Poulain, Des grâces, 381.)

3. Ali je besedilo domnevnega razodetja koristno za zveličanje? Če gre za prazne, fantastične, nekoristne ali posvetne zadeve, nimamo opravka z razodetjem.(Prim. L. Volken, Les Révélations, 155s.)

Bog ne deluje zato, da bi nasitil človeško radovednost, ki je, žal, prav na tem področju zelo močna. Analiza.

• Sumljivo je razodetje, kadar hoče reševati teološka vprašanja, o katerih teologi še razpravljajo.
• Še bolj to velja za zgodovinska,
• astronomska in
• naravoslovna vprašanja.

Vprašanja, katerih rešitev za zveličanje ni potrebna, Bog prepušča človeški znanosti.

Kakor Bog dela čudeže samo iz zelo važnih vzrokov, prav tako daje razodetja samo izjemoma in iz zelo pomembnih vzrokov.

• Domnevno razodetje je sumljivo, če je splošno, kakršnega moremo najti v vseh knjigah duhovne teologije.
• Bog ne uporablja tako pomembnih sredstev za dosego tako malenkostnega cilja. Analiza.

Možno je, da videc ponavlja to, česar se je naučil iz knjig. Lahko ga tudi hudobni duh navaja k nekoristnim rečem, da ga bo pozneje še globlje zavedel.

Treba pa je upoštevati celoto. Analiza.

Lucijina mati Marija je po drugem prikazanju svojo hčerko spraševala, kaj je Gospa rekla. Lucija je odgovorila, da je Marija naročila, naj še naprej hodijo tja in se naučijo brati. Mati hčerki ni verjela, ker se ji je zdelo, da Devica Marija ni prišla na zemljo, da bi jim rekla, naj se naučijo brati. Vendar je bilo Marijino naročilo tudi to. Če se Lucija ne bi naučila pisati in brati, bi ne mogla napisati svojih spominov na Marijina prikazovanja, Frančiška in Hijacinto. Analiza.