Vice - Iz dnevnika svete Favstine Kowalske, knjige Magdalena Gornik in pričevanja medjugorske vidkinje

20  Kmalu zatem sem zbolela.  Draga mati prednica me je z dvema drugima sestrama  poslala na počitnice v Skolimów, nedaleč od Varšave. V tem času sem vprašala Gospoda Jezusa, za koga moram moliti. Odgovoril mi je, da mi bo naslednjo noč razodel, za koga naj molim. Vice.

Zagledala sem angela varuha, ki mi je naročil, naj mu sledim. Nenadoma sem se znašla na zameglenem kraju, polnem ognja, v njem pa [je bila] množica trpečih duš.

Te duše zelo goreče molijo, a zase zaman, samo mi jim moremo pomagati. Plameni, ki so jih žgali, se me niso dotaknili. Moj angel varuh me niti za trenutek ni zapustil. Te duše sem vprašala, v čem je njihovo največje trpljenje. Vice.

Soglasno so mi odgovorile, da je njihovo največje trpljenje hrepenenje po Bogu. Videla sem božjo Mater, ki je obiskovala duše v vicah. Duše naslavljajo Marijo z »Morska zvezda«. Ona jim prinaša olajšanje. Vice.

Želela sem se z njimi pogovoriti še več, a angel varuh mi je dal znamenje za odhod. Za vrati te ječe, polne trpljenja, [sem zaslišala notranji glas], ki je rekel: Moje usmiljenje tega noče, a pravičnost to zahteva. Od takrat sem s trpečimi dušami v vicah tesno povezana.

58  + Neko noč je prišla k meni ena od naših sester, ki je umrla pred dvema mesecema. Bila je v prvem koru. Zagledala sem jo v strašnem stanju, vso v plamenih, z bolestno spačenim obrazom. To je trajalo kratek čas in je izginila. Vice.

Presunil me je strah, ker nisem vedela, ali trpi v vicah ali v peklu. Kljub temu sem podvojila svoje molitve zanjo. Naslednjo noč je ponovno prišla, a zagledala sem jo v še bolj žalostnem stanju, v hujšem ognju, na njenem obrazu se je odražal obup. Zelo sem se začudila, da sem jo po molitvah, ki sem jih zanjo darovala, zagledala v tako strašnem stanju. Vice.

Vprašala sem jo: »Ti moje molitve niso nič pomagale?«  Odgovorila mi je, da ji moja molitev ni nič pomagala in da ji tudi ne bo. Vprašala sem jo: »Ti tudi molitve, ki jih je zate darovala vsa skupnost, niso nič pomagale?«  Odgovorila mi je, da ne. Te molitve so pomagale drugim dušam.

Dejala sem ji: »Če vam moje molitve nič ne pomagajo, potem, prosim, ne prihajajte več.«  Takoj je izginila. A nisem prenehala moliti. Čez nekaj časa je spet prišla ponoči k meni, vendar že v drugačnem stanju. Vice.

Ni bila več v plamenih kakor prej in njen obraz je žarel, oči so ji sijale od veselja. Povedala mi je, da imam resnično ljubezen do bližnjega, da so moje molitve pomagale mnogim dušam. Spodbujala me je, naj ne preneham moliti za trpeče duše v vicah; ona ne bo več dolgo v vicah. Božje sodbe so res nenavadne. Vice.

412  Okrog poldneva sem za trenutek stopila v kapelo in spet je v mojem srcu utripala moč milosti. Medtem ko sem bila potopljena v zbranost, je satan zgrabil cvetlični lonček in ga besno, z vso močjo vrgel na tla. Videla sem vso njegovo zagrizenost in ljubosumje. Vice.

V kapeli ni bilo nikogar, zato sem vstala od molitve, pobrala črepinje, presadila rožo ter jo hotela hitro postaviti na svoje mesto, preden kdo pride v kapelo. To mi ni uspelo, ker so takoj vstopile mati prednica,  sestra zakristanka  in še druge sestre.

Mati prednica se je čudila, kako sem nekaj premikala po oltarju, da je padel cvetlični lonček. Sestra zakristanka ni skrivala svojega nezadovoljstva, jaz pa ji nisem poskušala ničesar pojasnjevati ali se opravičevati. Vice.

Zvečer pa sem bila zelo izčrpana in nisem mogla opravljati molitvene ure. Poprosila sem mater prednico [za dovoljenje], da bi smela prej iti k počitku. Takoj sem zaspala. Vendar se je satan okrog enajste ure zaletel v mojo posteljo. Takoj sem se zbudila in sem začela mirno moliti k svojemu angelu varuhu.

Tedaj sem zagledala duše, ki trpijo v vicah. Njihove podobe so bile kot sence, a med njimi sem videla veliko satanov. Eden izmed njih si je prizadeval, da bi me napadel. V podobi mačke je skočil na moje ležišče in mi legel na noge. Bil je težak kakor več pudov [1 pud = 16,38 kg]. Vice.

Ves ta čas sem molila rožni venec. Proti jutru so podobe izginile in lahko sem zaspala. Ko sem zjutraj prišla v kapelo, sem zaslišala glas v svoji duši:  Z menoj si združena, ne boj se ničesar. Vedi pa, moj otrok, da te satan sovraži. Čeprav sovraži vsakega človeka, posebej gori v sovraštvu do tebe, ker si njegovi oblasti iztrgala veliko duš. Vice.

1185  9. 7. 1937.  Zvečer je prišla k meni ena od pokojnih sester in me prosila za en dan posta in da bi zanjo darovala vse vaje tega dneva. Odgovorila sem, da prav.

1186  Drugi dan, takoj zjutraj, sem vse naredila po namenu za to sestro. Pri sveti maši sem za trenutek doživljala njene muke, v duši sem občutila tako veliko lakoto po Bogu, da se mi je dozdevalo, da umiram od hrepenenja po združitvi z njim. To ni trajalo dolgo, toda spoznala sem, kakšno je hrepenenje duš v vicah.

1226  Osmi dan(devetdnevnice Božjega usmiljenja) Danes mi privedi duše, ki so v ječi vic, in jih potopi v globine mojega usmiljenja; naj potoki moje krvi pogasijo njihov ogenj. Vse te duše neizmerno ljubim, saj zadoščujejo moji pravičnosti; ti jim moreš prinesti olajšanje. Zajemi iz zaklada (64) moje Cerkve vse odpustke in jih daruj zanje. Ko bi poznala njihovo trpljenje, bi zanje neprestano darovala duhovno miloščino in poravnavala dolgove moji pravičnosti. Vice.

1556  Ko sem za trenutek stopila v kapelo, mi je Gospod dal spoznati, da ima med izvoljenimi osebami še posebej izvoljene, ki jih vabi k višji svetosti, k izjemni združitvi s seboj.

To so serafske duše, od katerih Bog pričakuje, da ga bolj ljubijo kakor druge; kljub temu, da ene kot druge živijo v samostanu, Bog vendarle želi, da bi ga nekatere osebe še bolj ljubile kakor druge. Taka oseba razume povabilo, ker ji ga Bog daje na znotraj spoznati; ostane pa svobodna, da povabilu sledi ali ne.

Od osebe je odvisno, ali bo zvesta navdihom Svetega Duha ali pa se bo Svetemu Duhu uprla. Spoznala sem, da je v vicah prostor, kjer bodo duše Bogu plačevale dolg za to vrsto krivde; to je najtežje trpljenje med vsemi vrstami muk. Vice.

Oseba, ki jo je Bog posebej zaznamoval, (134) za vedno ostane zaznamovana, tako v nebesih kot v vicah ali v peklu. V nebesih se bo od drugih oseb odlikovala po večji slavi, jasnosti in globljem spoznanju Boga; v vicah - z globljo bolečino, ker globlje spoznava Boga in močneje koprni po njem; v peklu bo bolj trpela kot druge osebe, ker globlje spoznava, koga je izgubila. Ta pečat izključne božje ljubezni se na njej ne more zabrisati.

1723  (88) Ponoči je prišla k meni duša neke gospodične in mi dala čutiti svojo navzočnost ter spoznati, da potrebuje mojo molitev. Nekoliko sem pomolila, vendar se njen duh ni ločil od mene.

Tedaj sem v mislih rekla: če si dobrega duha, me pusti pri miru, jutrišnji odpustki pa bodo zate. V istem trenutku je duša zapustila mojo sobo; spoznala sem, da je v vicah.

Videnje vic - Magdalena Gornik,
Iz knjige Magdalena Gornik, avtorice Martine Kraljič

Magdaleni so bile po Gospodovem naročilu večkrat pokazane vice, vedno pa na praznik vernih rajnih, 2. novembra.

Duše je videla kot prosojne postave, in to v treh razdelkih. Ti ste, ki so bile v prvem oddelku vic, so bile najbližje nebes. Bile so bele in so se že malo svetile. Roke so imele dvignjene, slišala je, kako so molile. Njihovi globoki in mili vzdihljaji so razodevali njihovo trpljenje. A njihovo trpljenje je bilo manjše od trpljenja duš v drugem oddelku.

Duše drugega oddelka so bile le po eni strani bele. Klečale so, bile so žalostne in so veliko bolj trpele. Duše tretjega, najnižjega oddelka so trpele najbolj od vseh. Bile so popolnoma rjave, niti moliti jim ni bilo dano. Magdalena jih je videla, kako so klečale in bridko jokale. Teh duš je bilo največ.

Tudi Magdalena je v vicah občutila njihovo trpljenje. Trpela je strašno žejo. Povedala je če, da vse duše v vicah potrpežljivo trpijo in prosijo ljudi za molitev. Nekoč je rekla Dominiku Janežu »Ko bi vi videli, koliko trpijo duše v vicah, bi več molili zanje.« Vice.

Magdalena sama je za njihovo rešitev Gospodu darovala svojo molitev, prežeto s trpljenjem.

Iz Pričevanja međugorske vidkinje Vicke Ivanković o vicah

Z Jakovom sva bila pri njem doma. Prišla je Marija in rekla: "Zdaj bosta šla z mano, da vidita nebesa, pekel in vice."

Vice so ravno tako en velik prostor. Samo tam se ljudje ne vidijo. Vidi se edino tema, siva kot pepel. Osebe se stresajo, udarjajo, razbijajo. Za njih je potrebno čim več moliti.Potrebni so naših molitev, da se rešijo iz vic.