Pekel - Iz dnevnika svete Favstine Kowalske, knjige Magdalena Gornik in pričevanj iz Fatime in Medjugorja 

Nauk o peklu nima namena, da bi nas strašil. Cerkev za nikogar ni razglasila, da je pogubljen, razglasila pa je mnogo blaženih in svetnikov; največ pokojni papež Janez Pavel II.

Naloga Cerkve je, da odvrača ljudi od zla in jih s pomočjo spreobrnjenja vodi k svetosti ter tako k večni sreči v nebesih.

Pri tem lahko učinkovito pomaga tudi spoznanje o obstoju pekla in večnega pogubljenja v njem. Kdor verjame v njegov obstoj, vzame življenje resno in odgovorno. Samo enkrat živimo! Zato življenja ne smemo zapraviti! Za vsako ceno moramo priti v nebesa!

• Dejstvo je, da mnogi živijo, kakor da ni Boga in ne posmrtnega življenja. Zato se ravnajo po geslu: »Uživaj življenje!«
• Zelo koristno bi bilo, ko bi se vprašali: »Kaj pa, če Bog biva, če obstaja posmrtno življenje, če obstajajo nebesa in če je pekel?
• Kaj je zame bolj varno in preudarno: računati z možnostjo večnega življenja ali živeti, kakor da ga ni in s tem tvegati, da bom obsojen na večno trpljenje?«
• V tem življenju, ki je zelo kratko, lahko zapravimo srečno večno življenje, v katerem je milijarda let kakor nič!

Res je, da je Bog neskončno dober in usmiljen. Prav zato nas opozarja, naj tako živimo, da bomo z njim v prijateljstvu in bomo po smrti prišli k njemu v nebesa. Če koga ne odvrne od zla Božja ljubezen, naj ga odvrne vsaj strah pred peklom!

Iz Dnevnika svete Favstine Kowalske

43  Nekoč sem videla dve sestri na poti v pekel. Neizmerna bolečina je stiskala mojo dušo in prosila sem Boga zanju, a Jezus mi je rekel:

Pojdi k materi prednici in ji povej, da sta ti dve sestri v priložnosti smrtnega greha. Naslednje jutro sem to povedala prednici. Ena sestra je že zelo goreča, druga je še [v] velikem boju.

118  Jezik je majhen organ, a povzroča velike stvari. Sestra, ki ne zna molčati, nikoli ne bo dosegla svetosti, kar pomeni, da ne bo sveta. Naj se ne slepi. Kadar božji Duh govori po njej, takrat seveda ne sme molčati.

Da bi slišali božji glas, je treba imeti mir v duši in biti molčeč, vendar ne turobno, ampak s tihoto v duši, kar pomeni zbranost v Bogu. Mogoče je veliko govoriti, ne da bi se prekinil molk, in obratno – lahko malo govorimo in vedno prekinjamo molk. Kako nepopravljivo škodo prinaša nespoštovanje (56) molka. Veliko krivic prinaša bližnjim, največ pa - lastni duši.

119  Po mojem pojmovanju in izkušnji bi moralo biti pravilo o molčanju na prvem mestu. Bog se ne razodeva klepetavi osebi, ki veliko brenči kakor trot v panju, zato pa ne proizvaja medu. Oseba, ki je klepetulja, je v svoji notranjosti prazna.

Nima niti temeljnih kreposti niti zaupnosti z Bogom. Ni govora o globljem duhovnem življenju niti o ljubem miru in tihoti, v kateri prebiva Bog. Oseba, ki ni sama okusila sladkosti notranjega miru, je nemirnega duha in kali mir drugim.

V globinah pekla sem videla veliko duš, ki so tja prišle, ker niso spoštovale molka. Same so mi to povedale, ko sem jih vprašala, kaj je bil vzrok njihove pogube. To so bile redovne osebe. O moj Bog, kakšna bolečina, saj bi bile lahko ne le v nebesih, ampak celo svete.

O usmiljeni Jezus, srh me spreletava ob misli, da bom morala dajati račun o svojem jeziku. V jeziku je življenje, pa tudi smrt. Z jezikom pogosto tudi ubijamo. Včasih zagrešimo pravi umor – in imamo to še za majhno stvar? Resnično, takšne vesti ne razumem.

Poznala sem neko osebo, ki je od druge zvedela, kaj so o njej govorili… Hudo je zbolela. Prišlo je do velike izgube krvi in veliko solz je prelila. Nastopile so hude posledice. Tega ni povzročil meč, ampak jezik. O moj molčeči Jezus, usmili se nas.

741  Danes me je angel vodil v brezna pekla. To je kraj velike kazni. Njegovo področje je strašno veliko.

Vrste muk, ki sem jih videla, so:

• prva muka, ki spada k peklu, je izguba Boga;
• druga - neprestani očitki vesti;
• tretja - ta usoda se ne bo nikoli spremenila; (160)
• četrta muka – ogenj, ki bo prešinjal dušo, a je ne bo uničil; to je strašna muka, to je čisto duhovni ogenj razvnet zaradi božje jeze;
• peta muka – stalna tema, strašno zadušljiv vonj; čeprav je tema, se satani in pogubljene duše med seboj vidijo in vidijo vse zlo drugih in svoje;
• šesta muka - neprestana satanova družba;
• sedma muka - strašen obup, sovraštvo do Boga, zmerjanje, preklinjanje, bogokletje.

To so muke, ki jih skupaj trpijo vsi pogubljeni, toda muk še ni konec. Obstajajo še posebne muke za duše, muke čutov: kakor je kakšna duša grešila, tako je mučena na strašen in nepopisen način.

Tam so grozne podzemeljske jame in brezna mučenja, kjer se eno trpljenje razlikuje od drugega. Umrla bi ob pogledu na to strašno trpljenje, če bi me ne podpirala božja vsemogočnost.

Grešnik naj ve, s katerim čutom greši, s tistim bo kaznovan (161) vso večnost. O tem pišem po božjem naročilu, da bi se nobena oseba ne izgovarjala, da ni pekla, ali s tem, da tam nihče ni bil in ne ve, kako je tam.

• Jaz, sestra Favstina, sem po božjem naročilu bila v peklenskih breznih, zato da bi ljudem povedala in pričala, da pekel je.

O tem zdaj ne smem govoriti; imam božje naročilo, naj to zapustim v pisni obliki. Satani so me zelo sovražili, toda po božjem naročilu so me morali ubogati.

To, kar sem napisala, je medla senca stvari, ki sem jih videla.

Eno sem opazila: da je tam največ duš, ki niso verjele, da pekel obstaja. Ko sem prišla k sebi, si nisem mogla opomoči od groze, kako strašno tam duše trpijo. Prav zato še bolj goreče molim za spreobrnjenje grešnikov, neprestano nanje kličem božje usmiljenje.

O moj Jezus, raje bi do konca sveta trpela najhujše muke, kot da bi tebe z najmanjšim grehom žalila.

• 1742 (101) Eden od najlepših duhov ni hotel priznati tvojega usmiljenja;
  v svojem zaslepljenem napuhu je še druge potegnil za seboj.
  Iz lepega angela je postal satan in v trenutku je bil iz nebes pahnjen v pekel.

Iz knjige Prošnje Fatimske Gospe, Ludvik Ceglar
Lucija piše v tretjem Spominu:

O videnju pekla piše Lucija: “Zdelo se je, da je odsev (svetlobe rok) prodrl v zemljo in videli smo kakor ognjeno morje.

• Potopljeni v ta ogenj so se hudiči in duše kakor prozorni in črni ali bronasto rjavi ogorki v požaru premetavali v plamenih, ki so obenem z oblaki dima švigali iz njih samih, in padali na vse strani, podobno kakor padajo iskre v velikih požarih, brez teže in ravnovesja, med kriki in vzdihi zaradi bolečin in obupa, kar nas je navdalo z grozo in trepetom.
• (Ob tem pogledu sem morala zakričati tisti ‘aj!’, ki pravijo, da so ga slišali.) Hudiči so se razlikovali po groznih in gnusnih oblikah strašnih in nepoznanih živali, prozornih kot črno oglje v žerjavici!”

V tretjih Spominih je Lucija natančneje zapisala o peklu:

• “Zdelo se je, da je to veliko ognjeno morje pod zemljo. Pogled nanj je trajal le en hip. Kar povem, ni nič, kar se le da nejasen pojem.
• Zahvaliti se moramo naši nebeški Materi, ki nam je v prvi prikazni obljubila, da nas bo vzela v nebesa. Če bi tega ne bilo, mislim, da bi od strahu in groze pomrli.
• Nekatere, celo pobožne osebe, nočejo otrokom praviti o peklu, da bi jih ne prestrašile.
• Bog pa se ni pomišljal pokazati pekel trem otrokom, eni s sedmimi leti, čeprav je vedel, da jo bo prevzela taka groza, da bo – skoraj si upam reči – od strahu oslabela.
• Pogosto je sedla na tla ali kakšno skalo in zamišljena začela govoriti: ‘O pekel! O pekel! Kako se mi smilijo duše, ki gredo v pekel! In tam živi ljudje gorijo kakor drva na ognju.’ Kar malo tresla se je, pokleknila, sklenila roke in molila molitev, ki nas jo je naša Gospa naučila” (SF 89-91).

“Pogled v pekel jo je tako zgrozil, da se ji vse pokore in mrtvičenja niso zdela nič, samo da bi rešila nekaj duš, da ne bi prišle tja...

Hijacinta je pogosto sedla na tla na kakšen kamen in zamišljena začela govoriti: ‘Oh, pekel! Oh, pekel! Kako se mi smilijo duše, ki gredo v pekel. Žívi ljudje gorijo kakor drva na ognju!’

‘Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš gre v pekel, ker se zanje nihče ne žrtvuje in nihče ne moli zanje.’

‘Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da jih reši, hoče Bog vpeljati na svetu pobožnost do mojega brezmadežnega Srca(pet prvih sobot). Če bodo storili to, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in bo mir.

Videnje pekla - Magdalena Gornik,
Iz knjige Magdalena Gornik, avtorice Martine Kraljič

Gospod je dopustil, da je Magdalena nekajkrat v življenju občutila tudi muke pekla. V zapisih beremo, da je Magdalena že samo ob besedi pekel vsa trepetala. Ko ji je nekoč Gospod v zamaknjenju rekel, da gre v pekel, mu je odgovorila, naj se zgodi njegova volja.

Nenadoma je padla v prepad. Črni peklenski plameni so jo zagrnili kot valovi. Prostor je bil tako tesen, da ni mogla premakniti nobenega uda. Njeno telo so mučile bolečine, ki so lahko le v peklu.

V ustih je čutila, kot da bi imela žerjavico, bila je strašno lačna in žejna.

• Najhuje pa ji je bilo, da je čutila neizmerno pomanjkanje vsake tolažbe. Slišala je človeške in živalske glasove, ki so preklinjali drug drugega in kleli tudi Boga.
• Čas ji ni nikamor mineval. Čeprav je bila v peklu le nekaj minut, je mislila, da je bila notri več let in da ne bo našla na svetu nikogar več, ki bi ga poznala.

Magdalena pravi peklu kraj večnega trpljenja, kraj večne smrti.

• Duše se v njem nahajajo v stanju obupa in strahu.
• Mučita jih večna lakota in žeja.
• Nikoli več ne bodo uživale Božje svetlobe.

Gospod ji je povedal, da so tu duše, ki v svojem življenju niso izkazovale ljubezni

Iz Pričevanja međugorske vidkinje Vicke Ivanković o peklu

Z Jakovom sva bila pri njem doma. Prišla je Marija in rekla: "Zdaj bosta šla z mano, da vidita nebesa, pekel in vice."

• A pekel. V peklu je na sredini veliki ogenj. Najprej so nama bili pokazani ljudje v normalnem stanju in kakšni so potem.
• Potem, ko izidejo iz ognja, so kot razne živali, kot da nikoli niso bili ljudje.
• In čim globlje se pogrezajo v ogenj, vse bolj so proti Bogu.
• Tako, da je Marija rekla, da so osebe, ki se nahajajo v peklu, odšle same s svojo voljo, ker so to same želele.
• A osebe, ki žive tu na zemlji pa delajo vse proti Božji volji, že tu na zemlji živijo pekel, potem to samo še nadaljujejo.

Marija pravi, da obstaja veliko ljudi, ki živijo na zemlji in mislijo, ko se na zemlji umre, se vse konča. Nasprotno, varamo se. Tu na zemlji smo samo prehodno.